16. januarja 1878 se je v Ročinju v Soški dolini rodil Vinko Vodopivec, primorski duhovnik, skladatelj in narodni buditelj v času fašističnega raznarodovanja.
Glasba mu je bila očitno položena v zibko, saj je bil njegov oče Vincencij, po rodu iz Kamenj na Vipavskem, organist in učitelj ter njegov prvi glasbeni mentor. Toda Vinko je v glavnem ostal samouk, glasbeno ga je poučeval zgolj skladatelj Danilo Fajgelj.
Zaradi izbranih osebnostnih lastnosti, globoke ljubezni do slovenske zemlje in njenih ljudi ter zaradi lahkotnosti in neposrednosti njegovega obsežnega glasbenega opusa, s katerim je zadel značaj in čut primorskega človeka, je že skoraj celo stoletje globoko navzoč v zavesti Primorcev. Njegove skladbe so še vedno sestavni del programa primorskih cerkvenih in posvetnih pevskih zborov.
Vinko Vodopivec je teologijo študiral v Gorici in leta 1901 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Kamnjah in Črničah. Leta 1907 je postal vikar v Kromberku, kjer je od leta 1936 do smrti opravljal delo župnika. V času soške fronte se je umaknil v begunstvo v Cerknico, kjer je v eni noči (26. junij 1918) ustvaril tudi svoje znamenite “Žabe”, menda po navdihu ob sprehodu okrog Cerkniškega jezera.
Vinko Vodopivec je bil velik glasbeni talent, a brez temeljitejše glasbene izobrazbe. Napisal je več kot 1200 skladb, tako cerkvenih in posvetnih kot tudi instrumentalne skladbe za godbo na pihala in za tamburaški orkester. Poleg tega je pripravljal prispevke za časopise in revije o glasbi, glasbenikih in instrumentih.
Vinko Vodopivec je umrl 29. julija 1952 v bolnišnici v Vipavi. Pokopan je na pokopališču pri Sveti Trojici v Kromberku. Že leto po njegovi smrti so primorski študentje v Ljubljani ustanovili pevski zbor pod vodstvom Antona Nanuta in ga poimenovali Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec.
