V Sloveniji je letos za mišjo mrzlico zbolelo že 231 oseb, kar je največ od leta 1983, ko so začeli spremljati bolezen. Nekaj primerov so zaznali tudi na Goriškem. Smrtnost zaradi bolezni je nizka; od 5 do 15 odstotkov. Cepiva proti tej bolezni zaenkrat še ni.
Porast mišje mrzlice smo v državi zabeležili leta 2008, ko je zbolelo 45 oseb, leta 2012, ko jih je zbolelo 185, in leta 2017, ko je zbolelo 76 oseb.
Mišja mrzlica (hemoragična mrzlica z renalnim sindromom – HMRS) je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo virusi, imenovani hantavirusi. Prvi primer te bolezni so pri nas zabeležili leta 1954. Pojavlja se zlasti na Dolenjskem in v Prekmurju, vsako leto kot posamični primeri, ciklično pa tudi kot izbruh.
Kot navajajo na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), se bolezen običajno pojavlja v pomladansko – poletnih in jesenskih mesecih. Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi – taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo in čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in/ali iztrebki glodavcev (pospravljanje podstrešij, kleti). Pogosteje se pojavlja na podeželju, možna je pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh, skladiščih.
Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno 2 do 4 tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev. Bolezen poteka v več fazah, znaki so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil. V prvi fazi, ki traja nekaj dni, je prisotna predvsem visoka vročina, mrzlica, močan glavobol, močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, očesne veznice so močno pordele, bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Pri lažji obliki se v tej fazi obolenje tudi konča in pride do ozdravljenja brez posledic.
V težkih primerih bolezni, po nekaj dnevih visoke vročine nastopi faza, ko pride do nenadnega padca krvnega pritiska. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti, krči, krvavitve v koži in sluznicah. Temu obdobju sledi obdobje, kjer prevladujejo znaki odpovedi ledvic (skromno izločanje urina, prisotnost beljakovin in krvi v urinu). V tem obdobju je tudi velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, v tej fazi pa lahko bolnik tudi umre. Smrtnost bolezni je 5 do 15 odstotna. Pojav povečanega izločanja seča oznanja obdobje okrevanja, ki lahko traja več tednov ali mesecev. Cepiva proti tej bolezni zaenkrat še ni na voljo. Zdravljenje je simptomatsko in podporno. Bolnikom znižujejo visoko telesno temperaturo, skrbijo, da ne dehidrirajo, oziroma jih po potrebi priključijo na dializo.
