Ne vem kdaj se je v meni rodila ta ljubezen do romanj. Peš romanj. Ko sem bil mlajši in malce bolj divji, sem »spregledal« vabila župnije, bil sem v tem svojem svetu športa in igranja nogometa ob vikendih. A ZELO DOBRO se spomnim svojega prvega romanja na Brezje naše župnije. Presenečen sem bil nad številnostjo naših faranov. Presenečen v marsičem.
Mogoče sem si do takrat peš romanja predstavljal po svoje. Da je hoja muka, da se na romanjih itak samo moli in da je verjetno v koloni dolgčas hoditi. Pa sem za časa skavtov, veliko prehodil po romarskih središčih. Vendar so bila ta romanja nekoliko drugačna, na trenutke tako nora, da se mi je vsako vtisnilo globoko v spomin in bi lahko pisal o temu knjige.
Ljubezen do romanja se ti zgodi. Zgodi se ti, da čutiš potrebo po romanju. Zgodi se ti, da na romanja vzameš svoj križ na rame in ga neseš. Zgodi se ti, da je romanje rešitev, oziroma opomnik tvoje vere in stanovitnosti. Ker če na peš romanju ne trpiš muk, če nimaš osebnih bojev z samim seboj, z vremenom, z vsem, potem to ni pravo romanje. Zgodi se ti, da vzljubiš svoje starejše romarje, ki so polni takih in drugačnih modrosti, ki jih delijo z nami, mlajšimi. Pa nisem več rosno mlad:-) Zgodi se ti, da prideš do točke, kjer se odločaš o nadaljnih življenjskih odločitvah in je romanje tisto, ko prosiš Svetega Duha, da ti da milosti, da bi se pravilno odločil. Zgodi se ti, da si versko tako na tleh, da ti romanje in romarji pomagajo, da se dvigneš. Zgodi se ti, da te ljudje prosijo, da moliš za njih, ker imajo zaupanje vate, da na njih ne boš pozabil. Kako noro dober občutek je to. Ker letošnjih prošenj, tako osebnih, kot od toliko različnih ljudi, še nisem imel. In četudi sem človek, ki zelo rad govori, predvsem pa je rad v družbi, sem se vsakega spomnil, za vsakega molil. Vse to in še več se ti zgodi na romanju.
Romam zato, ker imam zaupanje Vanj, da bodo naše molitve o streznitvi slovenskega naroda, ki beži od vrednot naših očetov. Kaj vse moramo danes kristjani pretrpeti in potrpeti, ko se nam vsiljuje vse mogoče agende, samo, da se beži in zanika Boga. Romam zato, ker je tudi med nami kristjani prišlo do razkola, o dojemanju in mestu cerkve v prihodnosti. Žalosti me, ko vidim in čutim apatijo, namesto, da bi iz nas vejal pogum, klenost, predvsem pa čuječnost. Romam zato, da nagovorim z svojimi dejanji, da mi je mar za cerkev, da mi je mar za nas kristjane.
Skozi čas je romanje na Brezje in Sveto Goro zame postalo neka obveza. Obveza kot kristjana, da to delam. Nočem, da se mi v prihodnosti zgodi ali ujame stavek, »da nisem mogel zaradi drugih obveznosti«. Dokler bom lahko, bom hodil!
Ja in na romanjih se tudi moli. Prav je tako. Na romanjih imaš predvsem čas za sočloveka. Na romanjih imaš veliko smeha in dobre volje. Na romanjih imaš tišino, ki vsakemu odgovarja na poti, ki je dolga. Na romanjih se tudi ustaviš in opazuješ, če kdo potrebuje pomoč. Vse to in še več ti nudi romanje. Le do tega spoznanja je treba priti. Moj zapis ni, da bi koga silil, le dopustite si, da premagate strahove in odidite. Vsako romanje je pri Njemu obilno poplačano. Vem. Prepričan sem o tem. Ker ravno zaradi tega, ker so mi romanja ogromno dala, sem prepričan o Božji milosti, ki deluje.
Spletno uredništvo
Avtor David Bašelj
