Kolumna
Obletnico smrti Karla Marxa (1818 – 1883), filozofa čigar ideologija je do danes v smrt poslala več kot sto milijonov ljudi, so na uradni Facebookovi strani stranke Levica pospremili z dolgim hvalospevom krvi željnemu utemeljitelju marksizma. So pa pri svojem petju hvalnic »pozabili« na nekaj zelo zgovornih dejstev, ki bi utegnile malikovalce bradatega očeta marksistične misli spraviti v precejšnjo zadrego.
»Na današnji dan leta 1883 je umrl Karl Marx, filozof, zgodovinar, ekonomist, revolucionar. Umrl je v Londonu, kjer je tudi pokopan. Karl Marx je bil eden prvih avtorjev, ki je povezal dve plati izkoriščanja v kapitalizmu: delavcev in narave. Človek je namreč odvisen od narave in jo hkrati s svojim delom spreminja. Industrijska revolucija je tista, ki zgodovinsko vnese motnjo v ta proces, saj izkoriščanje narave, potrebno za nenehno kapitalistično rast, postane veliko večje od zmožnosti narave, da se obnavlja. Odtlej in vse do današnjega dneva je imperativ rasti kapitala mogoče izpolnjevati le z vse večjim pritiskom na ljudi, naj delajo dlje in bolj intenzivno, in z vse večjim pritiskom na okolje, da se iz njega izčrpa zahtevane surovine. A ta proces, pravi Marx, spodkopava obstoj obeh, človeka in narave. Odlomki Kapitala, ki opisujejo to izkoriščanje, so postali ena ključnih teoretskih referenc ekosocializma – politične teorije in gibanja, ki okoljsko krizo razume kot krizo kapitalizma…« so 14. marca, na dan Marxove smrti, zapisali na Facebookovi strani Levice. Če bi sodili zgolj po zapisanem, bi verjetno menili, da je navdušenje večnih študentov iz Levice nad Marxom in njegovo filozofijo povsem upravičeno, saj gre, po zapisanem sodeč, za dobrohotnega človekoljuba, ki nikomur ne bi skrivil niti lasu, prav tako miroljubni, empatični in sočutni pa so bili verjetno tudi vsi njegovi vzorniki.
Njegova ideologija uničila življenja milijonov ljudi
Vendar pa je to daleč od resnice; danes namreč vemo, da je bil Karl Marx goreč rasist, šovinist in antisemit, njegov ideološki opus pa je namesto v blaginjo in boljši svet vodil v smrt, trpljenje ter revščino desetine milijonov ljudi po vsem svetu. Prva, na Marxovih idejah vzpostavljena proto-državna tvorba je bila dobra dva meseca trajajoča Pariška komuna, ko so marksistični fanatiki marca leta 1971 prevzeli oblast nad večino francoske prestolnice in v obdobju teh parih mesecev zmasakrirali na tisoče nedolžnih ljudi, ki so jih smatrali za »razredne sovražnike«. Toda grozote, ki so jih v teh nekaj mesecih zagrešili francoski Komunardi so bile kaplja v morje proti nepopisnemu trpljenju stotine milijonov ljudi, ki so po vzpostavitvi Sovjetske zveze (1917), Ljudske republike Kitajske (1949) in vzhodnoevropskih komunističnih režimov (po letu 1945) prešli pod nadoblast komunističnih diktatur. Stalinovi pogromi in čistke proti »sovražnikom revolucije«, nacionalnim in verskim manjšinam ter političnim nasprotnikom sovjetskega režima v 20. in 30. letih 20. stoletja, Mao Zedongova kulturna revolucija (med leti 1966 in 1976) in veliki skok naprej (med leti 1958 in 1962), etnična čiščenja in povojni poboji s strani vzhodnoevropskih komunistov po letu 1945 ter druga grozodejstva, ki so jih komunistični režimi zagrešili širom celega planeta tekom 20. stoletja so bili po današnjih zgodovinskih ocenah usodni za več kot sto milijonov nedolžnih ljudi na štirih kontinentih. Precej ironično je tudi, da v Levici Marxa povezujejo z varstvom narave in zaščito okolja, saj je bilo okolje v državah kjer je vladal komunizem neprimerno bolj degradirano, narava neizmerno bolj uničena, naravovarstvena zakonodaja pa bistveno bolj ohlapna kot v kapitalističnih državah v Zahodni Evropi, Severni Ameriki in drugje. Treba je poudariti, da so se prav vsi komunistični oz. socialistični režimi 20. stoletja dosledno zgledovali po Marxovih doktrinah in filozofskih konceptih, tako da pogosto slišan izgovor pripadnikov skrajne levice, da v teh primerih »ni šlo za pravi komunizem oz. pravi marksizem« enostavno in preprosto ne pije vode.
Rasist kot se šika
In če so bile grozljive posledice Marxovih idej, ki jih je zagovarjal v svojih delih, kot so Kapital in Komunistični manifest, pa ni nič manj sporna niti sama Marxova osebnost, njegovo sovraštvo do drugačnih ter njegove ideje o večvrednosti določenih ljudi. V nasprotju s prepričanji današnjih fanatičnih Marxovih vernikov, ki imajo navadno polna usta strpnosti do soljudi, sprejemanja drugačnih in tolerantnosti, so bili Marxovi pogledi na pripadnike drugih nacionalnosti, ras in religij namreč »nekoliko drugačni«. Kontroverzni nemški filozof namreč ni imel pretirano lepega mnenja o Judih, Mehičanih, Slovanih in temnopoltih osebah, ki jih je v svojih delih in korespondencah z njegovimi kolegi označeval s skrajno zaničljivimi ter ponižujočimi besedami. Prav tako ni bil nikakršen pacifist, temveč so znani preštevilni primeri, ko je goreče podpiral vojno, konflikte in nasilje.
Ko so npr. Združene države Amerike v ameriško – mehiški vojni aneksirale mehiško Kalifornijo, je Marx zapisal: »Brez nasilja se nikoli v zgodovini ni nič spremenilo«, nakar je dodal: »Je res tako grozno, da je bila čudovita Kalifornija končno odvzeta lenim Mehičanom, ki sploh niso vedeli kaj naj počnejo z njo?« V enem od pisem Fridericku Engelsu (prav tako pomembnemu utemeljitelju marksizma, ki je bil Marxov sodelavec in prijatelj) je Marx za njunega skupnega znanca Lassalla, ki je bil temnopolti Jud, dejal: »Izjemno sem vesel, da židovski črnec (v pismu imenovan z zaničljivo angleško frazo nigger), ki je v svoji nedavni slabo ocenjeni naložbi izgubil 5000 šekelov, končno odhaja od tod. Črni žid bi sicer raje vrgel svoj denar na cesto, kot pa ga posodil prijatelju, čeprav bi imel v tem primeru zagotovljene obresti… Za moje pojme je, glede na obliko njegove glave in rast njegovih las, jasno da je potomec negroidov, ki so spremljali Mojzesa na njegovem begu iz Egipta. Ta njegova mešanica židovstva in germanstva na eni strani ter negroidne narave na drugi strani je očitno vodila do nastanka tega posebnega osebka.« Sicer se tudi Engels ni prav nič držal nazaj, ko je šlo za zaničevanje temnopoltih rojakov; ko je Marxov zet Paul Lafargue kandidiral za sedež v pariškem mestnem svetu, je želel zastopati okrožje kjer se je nahajal tudi živalski vrt. Engels je v pismu Lafarguovi ženi zapisal, »da je njen mož glede na to, da ima eno osmino oz. eno dvanajstino črnske krvi, kar ga uvršča bližje živalskemu svetu, kot pa človeškemu svetu, nedvomno daleč najprimernejši kandidat za zastopnika tega okrožja.« Zanimivo je, da Levica malikuje Marxa kljub temu, da je znano, da njihov idol ni gojil prav nobenih simpatij do Slovanov. Marx in Engels sta tako v enem od njunih skupnih esejev zapisala, »da so Južni Slovani zgolj ničvreden stranski produkt precej zmedenega [etničnega] mešanja, ki traja že stotine let.« Ob tem je Engels dodal, »da bodo avstrijski Nemci in Madžari zelo kmalu brutalno potolkli slovanske barbare, uničili slovansko navezo in izbrisali iz obličja Zemlje te smrdljive narode, do katerih nimam nikakršnih simpatij.«
Matej Markič
