V idilični vasici Poljubinj pri Tolminu se vsako leto ohranja starodavna tradicija pisanja na pirhe, ki se odvija na prvo majsko nedeljo. Ta edinstvena tradicija, znana kot šempavski pirhi, vključuje pisanje šaljivih in ljubezenskih verzov na jajca, kar izvaja predvsem ženski del prebivalstva.
Vzrok za takšno tradicijo sega v preteklost, ko je mojster, ki je v 16. stoletju poslikal cerkev svetega Pavla, dekletom iz vasi v zahvalo za prinašanje vode pokazal tehniko pisanja z voskom.
Poreklo in zgodovina šempavskih pirhov
Šempavski pirhi so tesno povezani z vaško cerkvijo svetega Pavla, saj se pišejo ob obletnici njenega blagoslova. Namesto na veliko noč, kot je običajno v večjem delu Slovenije, v Poljubinju prirejajo ta posebni obred na praznik Šempav. Pisanje na pirhe je postalo tako pomembno, da so šempavski pirhi sedaj vpisani v register slovenske žive kulturne dediščine.
Tehnika in umetnost pisanja na pirhe
Pisanje na krhko lupino jajc zahteva veliko spretnosti in potrpežljivosti. Po besedah pisalke Danice Krivec, je tehnika pisanja na pirhe precej zahtevna. “Teh pesmih je ogromno. Vsaj jaz, kolikor sem jih zbrala, sem jih blizu sto,” je povedala za TV Slovenija. Pri tehniki pisanja se uporablja vosek, ki ga mojster segreva na ognju in z njim piše na jajca.
Vosek mora biti prav fajn topel, da se kadi, sicer ne pride noter v lupino,
je za Televizijo Slovenija pojasnila Flora Leban, ki je ena izmed pisalk.
Vsebina in sporočila verzov
Verzi, ki krasijo šempavske pirhe, pogosto nosijo skrita sporočila. “Vsaka pesmica nosi neko skrito sporočilo, ker so takrat ženske bolj skrivale svoja čustva,” pravi Danica Krivec. Primeri pesmi, ki jih še danes zapišejo na pirhe, vključujejo šaljive, zbadljive in ljubezenske motive. Martina Skočir je recitirala pesmico: “Malena kam’rca – na sred je rožanc, noter sta Micka in njen skuštran Ivanc,” medtem ko je Mojca Leban dodala: “En pirhič ti dam, k’ te rada imam. Če hočeš srečen bit, morš mene poročit.”
Drugi primeri pesmi vključujejo šaljive note, kot jih navaja Mimica Pirih: “Moj fantič je lep kot nageljnov cvet. Še lepši bi bil, če bi vinca ne pil,” ali pa Nada Bellomo s pesmijo: “En pirhič ti dam, če prideš ponj sam. Če prideta dva, naženem oba.”
Ohranjanje tradicije
Vaščanke v Poljubinju skrbijo, da ta tradicija ne zamre. V dneh pred praznikom šempav se intenzivno pripravljajo, pišejo pesmi in pilijo svoje spretnosti. “Bom godca vzela, bom zmeraj vesela. Če kruha ne bo, zagodel mi bo,” pove Flora Leban, kar nakazuje na veselo vzdušje, ki ga praznik prinaša.
Šempavski pirhi niso le kulturna dediščina, temveč tudi priložnost za druženje in izraz kreativnosti žensk v Poljubinju. Na ta način se ohranja bogata kulturna dediščina in krepi skupnostni duh.
Spletno uredništvo
