V novogoriški Občinski palači ga je županu Samu Turelu izročil prof. Janez Koželj. Mestu Nova Gorica je podaril prvo Ravnikarjevo urbanistično skico mesta in eno prvih Ravnikarjevih zamisli, kakšno naj bo mesto – risbo Magistrale (Kidričeve ulice).
S tem je Nova Gorica pridobila dve ključni ustanovni listini, ki smo ju nemudoma predali v hrambo in skrb Pokrajinskemu arhivu Nova Gorica. Župan Samo Turel se je prof. Janezu Koželju zahvalil za dragocen poklon, ki je zdaj tam, kamor sodi – doma. Darilo je prispelo ravno v času, ko se izteka program Ravnikarjevega leta v Ravnikarjevem mestu in tako je današnji dogodek pravzaprav krona vsem našim prizadevanjem, da bi osvetlili delo arhitekta in urbanista Edvarda Ravnikarja ter širši javnosti predstavili njegov pomen za nastanek in razvoj Nove Gorice.
Prof. Janez Koželj je bil med letoma 1973 in 1980 asistent prof. Edvarda Ravnikarja in je bil med drugim zadolžen tudi za njegov arhiv ter knjižnico. Podrobno se je seznanil z njegovim delom in bil priča projektiranju Ravnikarjevih pomembnih projektov, kot je npr. Cankarjev dom. O Ravnikarju je povedal, da je bil sicer res arhitekt, a predvsem slikar, ki je pri svojem delu uporabljal najrazličnejše slikarske tehnike, od akvarela, gvaša, risbe, itd. O njegovem delu je povedal, da je imel predvsem vizijo in pogum ter dodal: »V današnjih časih nam zelo primanjkuje Ravnikarjevega strmenja, poguma in ambicioznosti.«
O odločitvi, da preda ti dve pomembni listini Novi Gorici, je povedal: »Vsako pravo mesto mora imeti ustanovne listine. Mesto je nastalo iz nič, iz ideje, kako narediti drugo mesto, alternativno Gorico. Mesto je dobilo dve listini, prvo urbanistično skico in prvo zamisel o tem, kakšno naj bo mesto. Ko zarišete idejo v prostor, na papir, je odločeno, kakšno bo mesto. Nova Gorica je v svoji zasnovi usmerjena proti Soški dolini, proti morju ter proti Vipavski dolini.«
Župan Samo Turel ni skrival navdušenja nad prejetim darilom mestu: »Ravnikarjevo leto v Ravnikarjevem mestu zaključujemo s piko na i, z listinami, z znamenito perspektivo in urbanistično zasnovo mesta. Dve izredno dragoceni listini, rojstni list in ustanovna listina našega mesta, ki ju bomo skrbno čuvali. Iskrena hvala prof. Koželju za ta dar. V letošnjem letu smo odkrili veliko število podrobnosti, neznank o tem, kakšno mesto je Nova Gorica, katera moderna, napredna ideja ga je postavila na zemljevid in kaj je mesto ponujalo človeku. Listini sta končno doma in skrbno ju bomo čuvali.«
Direktorica Pokrajinskega arhiva Nova Gorica dr. Tanja Martelanc pa je izpostavila: »Ko sem začela delati v pokrajinskem arhivu, sem ugotovila, da nimamo dokumentov o tem, kako je Nova Gorica nastajala, kakšna je bila Ravnikarjeva vizija, vse se je hranilo v Ljubljani. Zato je to izjemna pridobitev, na katero smo izjemno ponosni. Potrudili se bomo, da bo zasijala v še lepšem sijaju. Načrt bomo poslali v restavratorsko delavnico Arhiva Republike Slovenije. Nato ga bomo skenirali na visoki resoluciji in spravili v depoje. Strankam bo na voljo v skenirani različici. Gradivo je namreč izjemno občutljivo tako na svetlobo kot na dotik. Pri načrtih je problematično to, da se spravijo v neko manjšo obliko in se razgrinjajo. Vsak tak poseg v gradivo pomeni manjše uničenje gradiva. Pri teh posebnih in izjemnih gradivih, kot je to darilo, se vedno odločimo za skeniranje na visoki resoluciji in nato jih varno shranimo v naše depoje, predalčnike in tako skušamo ohraniti dokument kot tak za nadaljnje rodove.«
Ines Bonutti, predsednica Društva primorskih arhitektov, pa je darilo mestu pospremila z besedami: »Današnje darilo predstavlja potrditev identitete mesta. Za samo stroko je to izjemno pomembno dejanje, na to kot arhitekti gledamo zelo čustveno.«
Današnji dogodek je bil eden od zaključnih, slovesnih dogodkov Ravnikarjevega leta v Ravnikarjevem mestu, ki nas je kot skupnost dodatno utrdil v pripadnosti našim koreninam in naši samosvoji preteklosti, kar je, kot je bilo večkrat v tem letu izpostavljeno, za mlado mesto, katerega identiteta se šele jasno oblikuje, še toliko bolj pomembno. Podrobnejši vpogled v misli in delo arhitekta Edvarda Ravnikarja nam je omogočilo razmislek o tem, kje vse nas je njegovo delo zaznamovalo. Skozi razne dogodke smo lahko razumeli, da je bila tedaj njegova misel izredno sodobna in da je Nova Gorica še kako Ravnikarjeva, saj je veliko tega, kar je bilo zasnovanega, tudi zgrajenega (Magistrala, Trg, Erjavčeva, Mestni park, stanovanjska območja,…).
Aleksandra Torbica, arhitektka na mestni občini in članica Društva primorskih arhitektov, ob zaključku Ravnikarjevega leta poudarja: »V Ravnikarjevem letu smo lahko razumeli, da je Ravnikar kot profesor zaznamoval tudi večje število arhitektov, ki so aktivno soustvarjali podobo Nove Gorice v preteklih desetletjih. Nenazadnje pa smo razumeli tudi, da je Ravnikar izjemno vpet v sodobne strokovne tokove in da je o mestu razmišljal v velikem merilu in predvsem v merilu malega človeka ter z izjemnim razumevanjem lokalnega značaja in oblikovanja prostora z vzpostavitvijo človeku primernih površin. Spoznali smo, da je arhitekt Edvard Ravnikar znal odgovoriti na izziv potrebe po novem mestu – po novi Gorici in je slednje zastavil ne samo v duhu najsodobnejših strokovnih praks, temveč je znal v zasnovo vtkati tako brezmejnost kot tudi duh kraja. To iskanje večplastnih rešitev je eden od arhitektovih značilnosti, ki ji velja vsekakor slediti. »
Zato Ravnikarjevo leto v Ravnikarjevem mestu, kot izpostavlja Torbica, zaključujemo predvsem z zavedanjem, da smo še tako težkim izzivom lahko kos s pogumnim udejanjanjem najnaprednejših rešitev. S tem pa ohranjamo morda to, kar je arhitektova najpomembnejša zapuščina v Novi Gorici, v mesto vtkano njegovo še danes izredno napredno misel.
Spletno uredništvo Vir: MONK
