Pretekli torek je Goriško in celotno Slovenijo pretresla tragična smrt 10-letnega dečka iz Ljubljane, ki je utonil v Soči v Solkanu. Sedaj sta se oglasila njegova starša, ki sta v pretresljivem pismu zapisala, sta se oglasila iz več razlogov, tudi zaradi napačnega poročanja nekaterih medijev, da sta bila prisotna pri nesreči.
Spoštovani predstavniki medijev,
ker se je v nekaterih medijih napačno poročalo, da sva bila kot starša prisotna pri nesreči, bi rada povedala še svojo plat zgodbe in vse v zvezi s tem, kaj se nama je dogajalo na najgrozljivejši dan v najinem življenju.
Sva starša desetletnega Jaše, ki se je pred dnevi tragično utopil na kopališču pod soško elektrarno v Solkanu. Ponesrečeni sin je še z dvema bratoma preživljal počitnice pri starih starših, midva pa sva bila doma v Ljubljani. Večina medijev je zmotno poročala, da sva kot starša bila pri nesreči prisotna (poročali so tudi, da je eden izmed staršev plaval s sinom). Poleg tega da so bile očitno informacije do medijev predane napačno, za kar zahtevava popravek novic, bi rada izpostavila način delovanja CSD, policije in sistema po sami nesreči, o čemer pa vam informacij ni nihče predal.
O nesreči sina, ki se je zgodila po naših do zdaj dostopnih podatkih v torek, 28.7. ob 16:30, nas niso obvestili do poznega večera, saj so šele nekaj po 21. uri na vratih pozvonili kriminalisti in nas obvestili o tragediji, torej skoraj pet ur po nesreči.
Od ostalih dveh sinov, ki sta bila prisotna na kraju nesreče in sta nesrečo videla, sva kasneje izvedela, da sta že na kraju dogodka, takoj po nesreči, prosila prisotne ob njiju, naj naju pokličejo. Tako prisotni policist kot delavke CSD jima kljub prošnjam obeh sinov (6 in 12 let) tega niso omogočili. V trenutku, ko sva izvedela za grozljivo nesrečo, sva nemudoma želela priti v stik z otrokoma, ki sta bila po pričevanju ljubljanskih kriminalistov v oskrbi delavk CSD. Kljub več poskusom klicev, nam delavke CSD niso omogočile pogovora z otrokoma, niti s starima staršema.
Po uri vožnje do Nove Gorice sva po prevzemu otrok takoj želela do ponesrečenega sina. Delavke CSD so podale informacijo, da je bil ponesrečeni sin prepeljan v Šempetrsko bolnišnico. V Šempetrski bolnišnici niso imeli o tem nobenih informacij. Po četrt ure iskanja informacij so nas obvestili, da je bil sin prepeljan v ljubljanski Inštitut za sodno medicino. Dobila sva telefonsko številko, kjer naj bi dobila nadaljnje informacije o sinu. Ker sva čim prej želela priti do ponesrečenega sina, sva se takoj odpravila proti Ljubljani in po telefonu poskušala pridobiti informacije od inštituta za sodno medicino. Pri tem sva bila neuspešna, saj so nam rekli, da ni mogoče obiskati sina, ker ni prisotnega zdravnika. Pomagati niso mogli niti pri Policiji, na katero smo se obrnili po pomoč.
Zgodaj zjutraj, 29. 7. sva ponovno poklicala na Inštitut za sodno medicino, kjer so nam sporočili, da naj pokličemo na Žale ob 10-ih za več informacij. Ob 10-ih na Žalah niso imeli nobenih informacij in naročili naj pokličeva šele ob 14. uri. Ker sva bila popolnoma obupana in pretresena zaradi dogodka, sva se ob 13-ih odpravila na Žale in se oglasila pri vratarju, kjer sprejemajo preminule. Ta nas je ponovno napotil nazaj na Inštitut za sodno medicino, saj sina na Žalah še ni bilo. Po prejemu informacije, da bo sin odpeljan iz inštituta v kratkem, sva bila napotena na sprejemno pisarno Žal, da bi se dogovorili o možnosti za slovo. V sprejemni pisarni so nama razložili, da imajo določene postopke glede priprave pokojnikov ter nimajo dovolj prostora, da bi nam lahko omogočili slovo od sina še isti dan. Rekli so nam, da se lahko oglasimo naslednji dan ob 14. uri (30.7.), kljub temu, da smo moledovali in pojasnjevali, da otroka sploh še nisva videla že od nekaj dni pred nesrečo. Ker sva bila zelo vztrajna pri svojih zahtevah, so nam Žale omogočile ogled v roku ene ure, ko sva končno le lahko prišla do svojega sina.
Dogodek je za naju izjemno tragičen, grozljiv in ga še vedno ne moreva razumeti, kaj šele sprejeti, zato nama je toliko bolj nerazumljivo, kako so se stvari odvijale na tak način, in namesto, da bi nam vsi organi nudili pomoč, so nama in sinovoma na vsakem koraku povzročali nove in nove težave in dodatne bolečine. Sprašujeva se, kako je mogoče, da nama je bila kot staršema odvzeta pravica vedeti za nesrečo sina, takoj, ko se je ta zgodila, in kako je mogoče, da naju o nesreči ni nihče obvestil še 5 ur po dogodku? Sprašujeva se tudi, zakaj in na kakšni podlagi je CSD otroka izoliral in onemogočil stik z nama kot staršema? Pet ur so skrbeli za otroka, a jima niso omogočili stika z nama. Sprašujeva se, kako je to mogoče? Kako je mogoče, da ju tudi niso predali na telefon, ko sva izvedela za tragedijo in sva ju želela slišati in potolažiti?
Kako je mogoče, da v takšnih izjemnih in težkih trenutkih staršem ni omogočena niti informacija, kje je ponesrečeni otrok, še huje, nimajo možnosti priti do njega? Šele po nekaj ostrih besedah sva si izborila, da sva se od sina lahko poslovila dan po dogodku. Birokratski mlin bi nam to omogočil šele dan kasneje, torej tretji dan po nesreči!
In če se ozremo na sam dogodek, ne moreva in ne bova nikoli razumela, kako je lahko urejeno občinsko kopališče v Solkanu “kopališče”, ki je “smrtno nevarno”, kot se je izrazil sam novogoriški župan? Na kopališču so table z napisom “Kopalna voda” in poleg njih table z obvestilom o nevarnosti nenadnega dviga gladine vode, kar pomeni nevarnost za utopitev. Pri Soči so bili najini trije sinovi, četrti najmlajši sin je bil z nama doma v Ljubljani. Najstarejši v trenutku dogodka v Soči ni plaval, ker mu je bila voda premrzla, drugi najmlajši, pa tisti trenutek ni bil v vodi, sicer se je tisti dan kopal v nizki vodi. Kaj bi se zgodilo, če bi plavali vsi trije skupaj, tako kot običajno?
Po pojasnila smo se obrnili na pristojne službe, na njihov odgovor še čakamo.
