Slovenska literarna scena je izgubila izjemno pisateljico in kolumnistko, Terezo Vuk, ki je nenadoma umrla pri komaj 47 letih. Novica o njeni smrti je pretresla številne, saj je bila Tereza Vuk znana po svojem izrazitem slogu pisanja in izjemni literarni žilici.
S svojo zadnjo knjigo “Zakaj ima moj hudič krila” se je Tereza uvrstila med nominirance za prestižno Delovo nagrado kresnik 2024, kar je le še ena potrditev njenega izjemnega literarnega talenta. Knjiga je po besedah založbe Beletrina “totalno odpičena”, z mešanjem časovnih obdobij in močno avtofikcijsko noto, ki je bralce navduševala in jim odpirala nova obzorja.
Tereza Vuk je bila avtorica tudi knjig “Creepyatrija” in “Kolumniatrija”, zbirke kolumn, ki so jih bralci spremljali na portalu Fokuspokus. S svojim sočnim in slengovskim jezikom je Tereza pogosto spominjala na velikane kot je Charles Bukowski, kar je njenim besedilom dajalo pristen in nepozaben pečat.
Njeno delo ni bilo le literatura, temveč tudi izraz njene življenjske filozofije. Kot so zapisali pri založbi Beletrina, Tereza Vuk “ni imela življenjepisa”, saj je življenje samo po sebi pisalo njeno zgodbo. Rojena je bila 29. novembra 1976, svoje otroštvo je preživela ob Metelkovi ulici, kjer je svoj blog delila z naključnimi mimoidočimi, namesto da bi sledila tradicionalnim potem življenja.
Njeni uredniki, bralci in kolegi so jo opevali kot osebnost, ki je zaznamovala slovensko literarno krajino. Marko Crnkovič, njen dolgoletni urednik, je v ganljivem zapisu na družbenem omrežju delil svojo žalost ob izgubi: “Tereza Vuk je umrla. Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela.” Njena nepričakovana smrt je pustila praznino med tistimi, ki so jo poznali in cenili.
Čeprav nas je Tereza zapustila prezgodaj, bo njeno literarno dediščino težko pozabiti. Njene besede so bile kot most med resničnostjo in fikcijo, med brutalno iskrenostjo in poetično subverzijo. Njena dela bodo še dolgo živela in navdihovala bralce, ki iščejo globlji vpogled v človeško dušo.
Spletno uredništvo
