Nagrada Stanislava Škrabca za posebne dosežke: NOVOGORIČANU MATEJU ŠEKLIJU

Foto: Mediaspeed

Škrabčeva ustanova, ki nosi spomin in ime po v Kostanjeviškem samostanu delujočemu jezikoslovcu p. Stanislavu Škrabcu, je podelila nagrado za posebne dosežke Novogoričanu izr. prof. dr. Mateju Šekliju ter štipendije 17. generaciji izbranih štipendistov.

Strokovna komisija Ustanove patra Stanislava Škrabca  sestavi prof. dr. Andreja Žele, dr. Mojca Nidorfer Šiškovič in dr. Andrej Perdih je za novo generacijo štipendistov izbrala Blaža Božiča, doktorskega študenta na Oddelku za klasično filologijo FF UL, Neno Bobovnik, magistrsko študentko latinskega jezika, književnosti in civilizacije na Oddelku za klasično filologijo FF UL in filozofijo na Institute of Philosophy KU Leuven, Nino Horvat, doktorsko študentko slovenističnih študij na FF UM, Emilijo Neskoško, magistrsko študentko primerjalnega slovanskega jezikoslovja in južnoslovanskih študij (prevajalska smer) na FF UL, in Majo Rotter, magistrsko študentko primerjalnega in splošnega jezikoslovja in primerjalnega slovanskega jezikoslovja na FF UL. Škrabčeva ustanova podeljuje tudi štipendije za doktorski študij študentov frančiškanom, ne glede na smer študija. V letošnjem študijskem letu jo je prejel fr. Jan Dominik Bogataj, doktorski študent patrologije in patrističnih ved na Institutum Patristicum Augustinianum (Pontificia Universitas Lateranensis) v Rimu.

Škrabčeva ustanova je razglasila tudi novega nagrajenca za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Nagrado v letu 2020 prejme izr. prof. dr. Matej Šekli, ki izstopa tako po svojem znanstvenem raziskovanju, pedagoškem delu in po udejstvovanju v slovenskem zamejstvu.

Dr. Matej Šekli je diplomiral je iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja ter slovenskega jezika in književnosti (2001) na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam 2007 tudi doktoriral, študijsko pa se je izpopolnjeval v Leipzigu, Bonnu in Vilni ter na številnih jezikoslovnih mednarodnih poletnih šolah. Na Filozofski fakulteti UL je zaposlen kot predavatelj na Katedri za primerjalno slovansko jezikoslovje Oddelka za slavistiko, obenem je raziskovalno zaposlen v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in je sodelavec Mednarodnega slavističnega komiteja v sklopu projekta OLA, tj. rastočega Slovanskega lingvističnega atlasa.

Ustanovo p. Stanislava Škrabca sta leta 2003 ustanovila Janez  Škrabec, uspešen poslovnež in pra pra nečak jezikoslovca slovenista patra Stanislava Škrabca, in Slovenska frančiškanska provinca sv. Križa. Zavezana je bogatenju in spodbujanju strokovnega raziskovanja slovenskega jezika pa tudi drugih slovenskih jezikov, klasične filologije, jezikoslovja. Škrabčeva ustanova je doslej podelila 111 štipendij izbranim študentom slovenistike, slavistike, klasične filologije in primerjalnega in splošnega jezikoslovja ter nagradila 8 jezikoslovcev-slovenistov za njihove raziskovalna dosežke.

Dr. Matej Šekli je avtor 36 izvirnih znanstvenih člankov, 30 sestavkov oz. poglavij v monografskih publikacijah in številnih predavanj na v stroki vidnih mednarodnih konferencah; skupno njegov trenutni opus tako zaobsega 236 bibliografskih enot, med katerimi pa posebno pomembno mesto zavzemajo avtorjeve 3 obsežne samostojne monografije. Njegovo znanstveno delo je usmerjeno v primerjalno slovansko jezikoslovje, zgodovinsko slovnico in narečjeslovje (dialektologijo) slovenskega jezika na vseh jezikovnih ravninah in s celostnega nabora zornih kotov, vključujoč arealno lingvistiko (zemljepisno jezikoslovje), sociolingvistiko in problematiko jezikovnega stika, ter etimologijo in imenoslovje (onomastiko) slovenskega jezika. Monografija Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov: od praindoevropščine do praslovanščine (2014) je prva celostno zasnovana monografija o nastanku suponiranega praslovanskega sistema na segmentni in nadsegmentni (naglasoslovni) ravnini v odnosu do njenega prabaltoslovanskega in praindoevropskega izhodišča, ki je napisana v slovenščini. Njegova zadnja samostojna monografija Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov (2018) pa je pričakovano premaknila meje arealne lingvistike. Delo je na področju tako zemljepisnega jezikoslovja kot genetskega jezikoslovja pionirsko.

Kot se zgodovinsko jezikoslovje s svojo snovjo ne more ukvarjati brez spoznanj sinhronega dela te discipline, saj mu ta predstavlja materijo preučevanja, si tudi sinhrono jezikoslovje ne more in ne sme privoščiti samozadostnosti. Dr. Matej Šekli je tako opravil temeljno in tako kvalitetno delo, ki brez dvoma tvori sam steber sodobnega slovenističnega in slavističnega jezikoslovja, njegov avtor pa zanesljivo spada med najprodornejše in najproduktivnejše ter tako tudi najperspektivnejše in že sedaj dejansko tudi najpomembnejše sloveniste, ki so hkrati tudi slavisti.