Spomini na delo medicinske sestre v zdravstvenem domu me popeljejo v obdobje, ki ni tako zelo oddaljeno, le 20, morda 25 let nazaj. Imela sem to srečo, da sem delala v ekipi, ki je bila srčno predana bolnikom.
Ne glede na nepregledno množico v čakalnici smo velikokrat ostali po končanem delavniku in nudili zadnjemu v vrsti ustrezno obravnavo. Kajti vedeti morate, da, ko je nekoč človek zbolel, se je zjutraj usedel na avtobus, prišel v ambulanto, oddal zdravstveno izkaznico in se usedel v čakalnico. Seveda se je takoj pozanimal, kdo je zadnji. To je bila čakalna vrsta. Nihče izmed čakajočih ni nergal ali stresal slabe volje na druge. Vedeli so, da za vrati delamo in ne bomo šli domov, dokler ne bo zadnji pregledan. Računalnikov nismo imeli, napotnice in recepte smo pisali na roke, v ambulantah na periferiji smo medicinske sestre opravljale tudi laborantska dela. In ne boste verjeli, vse je bilo opravljeno. Resda smo delali včasih tudi cel dan, brez malice. Kljub vsemu smo se znali tudi pošaliti in se nasmejati na naš račun. V spominu mi je ostal dogodek, ko je zdravnik odšel na hišni obisk k bolniku nekam v hribe, pa zaradi slabe ceste ni mogel do hiše z rešilnim avtomobilom. Tudi tu se je našla rešitev. Starega ata so domači naložili v samokolnico (po domače “karjolo”) in ga pripeljali do rešilca. Si mislite, da se to zgodi danes? Takih in podobnih dogodkov je bilo veliko, o tem bi lahko napisala knjigo.
Kaj pa danes? Ko zaslutiš, da boš mogoče zbolel, se moraš telefonsko najaviti svojemu osebnemu zdravniku, da te postavi v čakalno vrsto. Ker je čas pregleda omejen na minute (menda sedem minut), utegneš komaj našteti vse težave, ki te pestijo. Če imaš srečo, ko zdravnik ni prepričan glede tvoje bolezni, dobiš e-napotnico za specialista, tu pa se začnejo resne težave. Ker so čakalne vrste za pregled pri specialistu oziroma preiskave nenormalno dolge, zbereš še zadnje kaplje zdravja in kličeš v bolnišnice po širni Sloveniji in moleduješ, da se te čimprej nekdo usmili. Če ti družinski proračun dopušča, boš poklical v privatno ambulanto, na vrsto prideš v nekaj dneh, plačaš iz svojega žepa in si vesel, da si opravil pregled. Če ti pa proračun tega ne omogoča, si prepuščen umetno napravljenim čakalnim vrstam in prosiš Boga, naj ti bo usoda mila. Mogoče sem bila v opisu malo groba, mogoče se bo kdo našel v tem. Verjamem, da je še veliko zdravnikov in medicinskih sester, ki delajo s srcem in predano, vendar so ujetniki preobilnih birokratskih postopkov.
Moje skromno mnenje je, da so čakalne vrste umeten izum vladajoče elite. Vse dokler ne bodo v porodnišnici nosečnice s popadki tik pred porodom odslovili z besedami: “Gospa, na vrsti boste čez štiri mesece, pridite takrat” … jaz v čakalne vrste ne verjamem.
Magda Kruh
