Večkrat se sprehodim po našem mestu in zavijem tudi v sosednjo, italijansko Gorico. S sprehodom si osvežim misli in moja duša se odpre. Žal so v zadnjem obdobju sprehodi v sosednji Gorici postali neprijetni in prav nič sproščujoči.
Pričela sem se jih izogibati. Vzrok temu pa je tesnoben občutek; že prihod na Travnik oziroma glavni goriški trg me preseneti z velikim številom pohajkujočih in sedečih migrantov, ki si krajšajo čas z zadnjimi modeli mobilnih telefonov. Posamezne skupine srečujem tudi na »Korši«. Kako lepo se je bilo včasih sprehoditi po tej ulici, polni sijočih in lepih izložb. Malo niže, v centralnem mestnem parku pa ne najdem proste klopce. Vse so zasedene z različnimi skupinami prišlekov, bolje rečeno mlajšimi moškimi, ki se pogovarjajo v meni nerazumljivih jezikih. Mislim, da so to prosilci za azil, ki bodo pozneje pripeljali v naše kraje še svoje družine. Predor pod goriškim gradom so mestne oblasti morale zapreti; to je bil edini način, da so uspeli migrante, ki so tam domovali, preseliti drugam. Ampak sosednja Gorica jih je kljub temu polna.
V Tržiču (Monfalconu) preberem v časopisu, vlada že kaotično stanje, toliko je novih prišlekov, med njimi pa so tudi skrajneži. Kot vse kaže, bomo v kratkem času postali dežela za prišleke, za mlade fante, ki prihajajo iz Sirije, Afganistana, skratka iz islamskih držav. Sprašujem se, če nas ta ekonomska islamizacija nič ne skrbi. Kje bo končala naša kultura, naše vrednote, naša tradicija? Navajena sem, da se prilagodim in spoštujem kulturo, oblačenje in obnašanje v državah, ki jih obiščem. Zakaj dovolimo tujcem – ekonomskim migrantom, da se obnašajo kot da so doma? Koliko pokritih žena srečujem zadnje čase tudi v Novi Gorici, v našem mestu, ki je vedno znalo strpno sobivati in živeti s sosedi Italijani. Neevropejci pa si pri nas lahko privoščijo vse in se požvižgajo na naše navade, običaje in vrednote. Pred kratkim sem prebrala, da je računsko sodišče ugotovilo, da je skupni mesečni strošek vzdrževanja posameznega migranta kar 1.963 evrov in da je v Turčijo prišlo 35.000 migrantov, ki so na poti na zahod. Koliko jih je še na grških otokih, v Bosni, kjer se odpirajo nove poti proti Sloveniji. Naša mladina pa išče delo v zahodnih državah Evrope! Ne znamo jih zadržati doma. V Novi Gorici ni mogoče priti do stanovanja. Gradbeni ciklus, ki je v času krize popolnoma zastal, še vedno ni zaživel.
Menim, da nas praktično ne briga, kaj se dogaja z nami, s Slovenci, tujcem pa smo takoj pripravljeni odpreti vrata in se boriti za njihove pravice. Od kod sicer takšna skrb in vse številne oddaje in reportaže na televizijskih programih v zvezi z ilegalnim migrantom iz Sirije? Se vprašamo, kako živi naš Miha, naša Neža? Kako shaja nona Francka s 430 evri pokojnine? Bodo postali ekonomski migranti v naši državi pomembnejši od pripadnikov lastnega naroda? Na tem področju je politika popolnoma padla na izpitu. Kmalu bo priložnost za popravni izpit.
Magda Kruh
