“V osnovni šoli me je veliko veselje do gibanja in teka privedlo do trenerja Igorja Lapajneta, ki je na solkanski šoli vodil krožek atletike. Po nekaj letih premora so me sanje in lepota tega športa vzpodbudile, da znova pristopim k istemu trenerju, ki je bil zame vedno najboljši,” se Jure Batagelj spominja prvih atletskih korakov. Vedno ga je očarala tudi fotografija, ki mu v zadnjem obdobju pomeni poglavitni vir preživetja. Njegova specialiteta so nevihte ter strele.
Začniva s športom, kjer si se preizkusil tudi v plesu in nogometu. Te nista dovolj navdušila?
“Nogomet in ples sta prav tako lepa športa. Oboje sem vzljubil in še danes rad občudujem igro pri nogometu, pri plesu pa lepoto usklajenosti. Zaradi svojega trmastega značaja in načina razmišljanja se pri nogometu nisem uspel poiztovetiti s trenerjem in ekipo, pri plesu pa je bilo težko najti plesalko, na tekmovanjih pa ni pomembno samo znanje. Oba športa pa nimata tako natančnega svetovnega merila.”
Zakaj si se odločil za skok s palico?
“Najprej sem se navdušil za skok v višino. V tej disciplini sem užival, nisem pa imel velikih možnosti za uspeh. Tako sem se, po priporočilu trenerja Igorja Lapajneta, preizkusil še v skoku s palico. Ker so se zelo hitro pokazali dobri rezultati, sem se odoločil nadaljevati v tej smeri. Prevzela pa me tudi nevarnost te fizično in tehnično zahtevne discipline.”
Očitno ima tvoj trener Igor Lapajne v tvoji atletski karieri pomembno vlogo.
“Res je. Njemu pripisujem veliko zaslug. Bil mi je bil kot drugi oče.”
Na atletskih tekmovanjih, tako v Sloveniji kot tudi na mednarodnem prizorišču, si osvojil številna odličja, priznanja. Na katera si najbolj ponosen oziroma ti največ pomenijo?
“Število odličij in priznanj je res veliko. Še danes se z veseljem spominjam velike podpore domačega občinstva na državnem prvenstvu v Šempetru pri Gorici, februarja 2005 s prvim zlatom na članskih državnih prvenstvih. Prav tako se rad spominjam prvič preskočenih 530 cm na ulični tekmi v Trevisu septembra 2003, najštevilčnejšega in najglasnejšega občinstva v družbi znanih skakalcev in trenerjev, osebnega dvoranskega rekorda 535 cm na Dunaju, januarja 2004 ter nastopa na mednarodnem tekmovanju 23. Univerzijade 2005 v Izmirju v Turčiji ter Guadeloupeju.”
V članski konkurenci si na državnih prvenstvih v skoku s palico neprekinjeno osvajal medalje v obdobju od leta 2001 pa vse do 2017, ko si nazadnje nastopil, kar je svojevrsten dosežek.
“V članski konkurenci sem na vrhuncu kariere dosegel zlato odličje, kasneje pa so se vrstila številna srebrna in bronasta. Veselil sem sem se prav vsakega dosežka.”
Se ti je na atletskih tekmovanjih pripetilo kaj nevsakdanjega, zanimivega?
“Pri tako nevarnem športu se lahko marsikaj zgodi. Še posebej v začetku kariere, kjer rezultati, tudi zaradi pomanjkanja izkušenj, zelo nihajo. Še danes se spominjam vseh poškod in padcev ter neuspelih poskusov, ko se mi je palica zlomila, tako na tekmovanju kot na treningu. Zgodil se mi je tudi polet pred letvico, skoraj v korito, ob sam rob blazin. Z višine petih metrov sem pristal na tleh s tartanom. Na srečo se je kar dobro izšlo, čeprav posledice čutim še danes.”
Boš še tekmoval, ali se nameravaš posloviti od atletskih stez?
“Sam se nerad poslavljam. Prepuščam in prilagajam se prihodnosti in kdo ve, morda me bo pot znova pripeljala na steze, lahko pa tudi kam drugam. Ob gledanju drugih na tekmovališču je želja še vedno prisotna, a za moje telo je to postalo zelo naporno in stresno.”
Te zanima tudi trenersko delo?
“Rad govorim o izkušnjah in rad predajam svoje znanje. Želim si tudi pomagati atletom v tej disciplini, da bi maksimalno izkoristili svoje sposobnosti. Doslej sem vodil splošno gimnastiko na šolah in v klubu ŠK TWIST, kondicijsko pripravo mladih tenisačev, čakam pa še na priložnost v atletiki.”
Sedaj pa k tvoji drugi ljubezni fotografiji. Kdaj te je navdušila?
“Fotografija me je vedno navduševala. Vselej sem raje občudoval fotografije kot pa bral. V otroštvu sem zelo rad izrezoval fotografije iz revij, kasneje sem jih zbiral z interneta. Ko se mi je ponudila priložnost za večji zaslužek, sem svoje prihranke vložil v fotografsko opremo in veselje prenesel na področje fotografije.”
V zadnjem obdobju ti fotografija nudi tudi glavni vir zaslužka. Kaj vse fotografiraš?
“Ja, res je, večinski del zaslužka pride sedaj preko fotografije. Fotografiram pa rad skoraj vse, tako studijsko portretno fotografijo, pomembne dogodke, poroke, družinsko fotografijo, za potrebe spletnega trga, športne dogodke, poslovno fotografijo, produkte, reportažno fotografijo, interier, arhitekturo, astrofotografijo itd. Za zadovoljitev svojih želja in videnj, pa rad grem v naravo, predvsem v hribe in v nevihte, kjer iščem posebno lepo luč in kompozicijo, ki me takrat najbolj prevzame.”
Marsikdo te pozna kot lovca na strele, kar je najbrž tvoja specialiteta?
“Ja, strele so res nekaj veličastnega, sam lov pa zelo zahteven in tudi nevaren. Moje navdušenje in izkušnje pa je opazila tudi širša javnost.”
Kako poteka fotografiranje neviht? Najbrž potrebuješ tudi posebno opremo?
“Na fotografiranje neviht je potrebno biti vedno pripravljen. Začne se spomladi, konča pa jeseni. Potrebno je imeti vse pripravljeno, da je čas ugodnih razmer čim daljši. Za začetek je dovolj fotoaparat ali telefon, za boljši ulov pa več kvalitetne opreme. Za najbolj kvaliteten ulov potrebuješ DSLR fotoaparat, objektive za vse razdalje, daljinski sprožilec, stojalo, zaščitno pokrivalo, čistila, oblačila za hladen veter in veliko dežja…”
Omenil si že, da je fotografiranje neviht lahko tudi nevarno? Morda kakšna prigoda?
“Fotografiranje lahko postane zelo nevarno ob neupoštevanju vseh varnostnih ukrepov. Pomembna je izbira varne lokacije za opazovanje, namestiti se je potrebno stran od dreves. Opazovanje in fotografiranje nevihte naj bo na primerni razdalji, dovolj stran od daljnovodov in premočenih tal. Ko je nevihta nad nami je potrebno počepniti, se prijeti za kolena, glavo pa skloniti, tako da je hrbet najvišja točka telesa. V najbolj nevihtnem poletju, leta 2014 sem skupaj s prijateljem Simonom predolgo čakal na najugodnejše razmere, ko je v bližini, okrog 200 metrov za hrbtom, počilo v tla več razvejanih strel hkrati. Še občutneje bliže pa sem leta 2015 na razglednem helikopterskem pristajališču Lastovo v Dalmaciji s prijateljem Primožem občutil razelektritev. Imaš občutek, kot da te nekaj preplavi in vznemiri po celem telesu. To traja še nekaj minut.”
Ti je kakšna fotografija še posebej uspela oziroma ti največ pomeni?
“Veliko dobrih, zanimivih dogodivščin se skriva za številnimi fotografijami. Osebno najboljša fotografija in najuspešnejši ulov se mi je posrečil julija 2014, ko sem uspel posneti najlepše in zelo številčne strele na hribu Debela griža v Italiji, z obnovljenim pogledom proti Krminu in Goriškim Brdom.”
Je mogoče s fotografijo dobro zaslužiti?
“Z zelo dobro fotografijo in pravim marketinškim pristopom je vsekakor mogoče kar dobro zaslužiti. V Sloveniji so minili časi, ko se je lahko dobro živelo s prodajo fotografij. Sedaj je potrebno vložiti bistveno več truda, da se fotografija proda.”
Če seveda ni skrivnost, koliko si za fotografijo doslej največ zaslužil?
“Moje najbolje prodano in težko ponovljivo delo je Solkanski most. Za to fotografijo sem zaslužil več kot 2.500 evrov.”
Za dobre fotografije je potrebno znanje, prav tako pa tudi primerna oprema. Koliko si vložil vanjo?
“Predvsem velja izpostaviti znanje in izkušnje, seveda pa tudi opremo, kreativnost, čas in ljubezen. Moj vložek v fotografsko opremo presega 15.000 evrov.”
Poznamo te predvsem kot uspešnega atleta in fotografa. S čim se še ukvarjaš?
„Veliko časa sem posvetil tudi znanju informatike, od strojne do programske opreme, izdelave in urejanju spletnih strani, bazam podatkov ter risanju strojniških 2D in 3D načrtov v autocadu.“
Kaj pa prosti čas? Imaš še kakšen hobi?
„Prosti čas izkoristim za pohode v naravo in hribe, za različna druženja, glasbene in druge kulturne dogodke, ki se jih rad udeležim skupaj z mojo boljšo polovico, ženo Lejlo.“
Prihajaš iz Solkana, po poroki pa si se preselil v Korita na Krasu. Kako se tam počutiš? Ali kaj pogrešaš Solkan, Goriško?
“V Solkanu in Novi Gorici sem se imel zelo lepo, vsekakor pogrešam tamkajšnjo okolico in družbo. Rad se vračam, je pa tudi v Koritih na Krasu lepo, mirno in bliže naravi, pa tudi morju. Tako lahko človek odpočije svoj um, sprosti oči, umiri srce. Je pa malo dlje od naših prelepih gora.”
Za konec pa še tvoji načrti, želje. Kaj bi najraje počel v življenju in kje se recimo vidiš čez 10 let?
“Najprej želim poskrbeti za družino, če bo ostalo kaj časa, pa tudi uresničiti sanje iz otroštva. Danes je težko napovedati, kako bo življenje drugi mesec, kaj šele čez 10 let. Vsako leto narava ubere en ekstrem za človeštvo, tako kot človek. Želim si sreče in zdravja v družini, mir in več zdravega razuma v ljudeh, dobrega sodelovanja, čisto zemljo, vodo in zrak ter lepo in edinstveno luč.”
Marko Lazar