Veliko je študentov, ki se odloča za izmenjave po Evropi, le malo pa je takih, ki si drznejo oditi tudi dlje. Mateja Rokavec je študentka 2. letnika Filmske režije na Akademiji za radio, film in televizijo v Ljubljani, in v šolskem letu 2016/2017 se je odločila za izmenjavo v Santiago de Chile, na eno izmed vodilnih univerz v Južni Ameriki na Universidad de Chile: Instituto de Comunicaciones e imagina.
Matejo, ki je svojo pot začela že na Dramski gimnaziji v Novi Gorici, kjer se je srečala z filmom in gledališčem, je pot študija še naprej zapeljala v smeri filma, tokrat bolj v režiserske vode. Že od mladih let, ko je sedela pred ekranom slovenskih filmov Kekec in Sreča na vrvici, je začela razvijati dve posebni lastnosti, ki ji še danes pri študiju prideta prav, ostro oko ter občutek za ljudi: »Rada opazujem svet okoli sebe, kar mi pomaga zgodbe spraviti na papir, fotografijo ali film.« K odločitvi za izmenjavo v Južno Ameriko so ji pripomogla že dotedanja potovanja po Evropi, med drugim tudi enoletno bivanje v Berlinu, za katerega se je odločila pred začetkom študija. Letošnje leto 2017, pa je poleg študija Mateja posvetila tudi pripravi na izmenjavo v Santiago, prestolnico Čila, kamor bo odletela 7. julija in tam ostala do februarja 2018.
Rada potuješ?
Ko potuješ, spoznaš toliko ljudi ki potujejo ogromno v primerjavi s tabo. Enkrat mi je en turist zaupal, da je »vse kar ima planet zemlja« in da si ga želi čimbolj raziskati in zato potuje že več kot 12 let!
Kako, da si se odločila za eno leto življenja v Berlinu?
Iskreno, nisem vedela, kaj bi sama s sabo (smeh). Malce me je bilo strah, obenem pa je bila v meni prisotna tudi želja po tem, da se preizkusim v študiju v tujini. Znam si zamisliti veliko stvari, takrat pa sem spakirala in šla. Sanje so namreč najlepše takrat, ko jih sanjaš. Prvi mesec v tujini mi je bil Berlin najgrše mesto na svetu, potem pa sem šele videla, da je prav poseben kraj, ki ga tvorijo čudoviti ljudje. Kamorkoli se odpraviš, boš tujec. Kar sploh ni slabo, le da takrat res veš kje je tvoj dom. Jaz zelo rada potujem, rada pa se tui vračam domov.
Eden izmed tvojih velikih podvigov je bilo tudi samostojno potovanje v Južno Ameriko. Kaj vse si obiskala?
Letela sem iz Benetk v Santiago de Chile, nadaljevala na Velikonočni otok, v Limo, Cusco, Machu Pichu, nadaljevala pot do jezera Titicace, čez mejo v Boliviji, La Paz, v slano puščavo Solar de Uyuni, Atacama in nazaj v Santiago in domov.
V Južno Ameriko si se pogumno odpravila sama, kako pa je bilo na poti? Si tudi tam večino časa preživela sama?
Najboljše je potovati sam oz. izkaže se, da so solo potovanja, daleč stran od besede solo. Vedno se najde dobra družba, za minuto, uro, dan ali dva… Spoznaš ogromno izjemno prijetnih, čudaških ljudi in zgodb. A največja zgodba doleti tebe, zbiratelja pripovedi, poznanstev, obiskanih krajev… Potavanja te učijo, spremenijo in ob vračanju k spominom, prijetno zmrazijo. Naučiš se biti tudi sam s seboj, kar je vrlina, ki jo potrebuješ vse življenje.
Kako je bila tvoja izkušnja s sporazumevanjem? Si imela težave pri komunikaciji?
Mislim, da živim v generaciji, ki precej dobro pozna različne jezike. Ne morem sicer reči, da jaz govorim katerikoli jezik dobro, niti angleščine ne, ker mi jeziki res ne ležijo. Španščina pa mi je nekako blizu, verjetno ravno zaradi vsega časa, ki sem ga namenila gledanju španskih nanizank ter dejstva, da živimo blizu Italije, kjer ima jezik prav tako romanski prizvok. Ko sem prišla v Južno Ameriko, tam skoraj nihče ni znal govoriti dobro angleško, jaz pa nisem znala skoraj nič povedati po špansko. Šele po enem mesecu mahanja z rokami, sem ugotovila, da sem se osnove jezika le naučila ter da me domačini razumejo.
Za žensko pravijo, da je še vedno precej nevarno potovati po svetu. Kakšne izkušnje pa imaš ti?
Nekajkrat sem hitro hodila, tudi hitro tekla ampak zaenkrat se je vse odlično izteklo.
Ali imaš kakšno posebno prigodo s potovanja, ki si si jo še posebej zapomnila in bi jo delila z nami?
Vožnjo do letališča sem si plačala s poljubom (smeh).
Ali si kje na poti srečala tudi kakšnega Slovenca?
Ja, seveda! Ko v najbolj zakotni vasici sveta srečam Slovenca, me vedno nasmeje in spravi v dobro voljo. Vse povsod smo.
Po tem potovanju si se nedolgo zatem odločila, da se boš tja tudi vrnila. Kako, da si se odločila za ponoven obisk?
To potovanje me je nekako spodbudilo, da moram v času študija nekam na izmenjavo. Zaradi lažje uskladitve z mojo Akademijo, sem iskala destinacijo z obrnjenimi semestri in takoj sem se spomnila na Južno Ameriko, ki je zelo vznemerljiva. Povezala sem se z univerzami in se dokončno odločila za Universidad de Chile: Instituto de Comunicaciónes e imagina, kjer se je šolal tudi Nobelov nagrajenec Pablo Neruda.
Izmenjava v Južni Ameriki se sliši obetavno, toda verjetno si sama vložila veliko truda v to, da se boš sploh lahko odpravila na študij na drugo celino?
Še nikoli nisem toliko vztrajala, kot sem za to izmenjavo. Verjemite, iz nemogočega sem naredila nekaj mogočega (smeh). Poiskala sem kontakt šole in se začela ubadati z birokracijo in zbiranjem denarja, zaradi katerih sem se že skoraj vdala, potem pa mi nekaj ni dalo miru in sem se odločila, da bom še naprej vztrajala. To me je potem pripeljalo tudi do odločitve, da sem si poiskala študentsko delo v igralnici, ki mi je pomagalo zbrati sredstva za izmenjavo. Vpisala sem se tudi na tečaj španščine.
Torej si imela precej naporno zadnje študijsko leto?
Ko imaš neko željo, narediš vse z lahkoto. Toliko stvari sem se naučila in res je vse mogoče narediti. Tudi v študentskih letih imaš veliko možnosti. Bilo je ogromno neprespanih noči, v zadnjem obdobju dela, žalost, jok, potem pa ugotoviš, da lahko narediš še več in spoznaš svoje zmožnosti. Zmeraj lahko naredimo malo več kot si mislimo in tako nekako sem preživela leto. Jaz pravim, da se vse da, če se hoče, ampak moraš vedeti katere so tvoje prioritete, ker vsega ne moreš imeti. Moje odločitve so zahtevale veliko odpovedovanja.
Katero je bilo tvoje najpomembnejše vodilo, ki ti je pomagalo vztrajati pri cilju?
»Svojo pot moramo sanjati.« Pablo Neruda mi vedno znova pogreje srce. Na splošno nimam nekega generalnega vodila, učim se od ljudi, ki jih spoznam, ukradem jim nekaj, kar me na njih privlači, se navdušujem, potujem in s tem hodim naprej, presenečenjem naproti.
Kako so ostali sprejeli tvoj podvig, ko si jim povedala za izmenjavo na drugi celini?
Imam en velik dar in to je, da imam tako čudovito mamo in dve prijateljici, ki mi vedno stojita ob strani. Takih stvari ne moreš narediti sam, najlepše stvari so vedno narejene s pomočjo drugih. Ne bi bila tukaj, kjer sem, če ne bi imela ljudi okoli sebe, ki so zaslužni ravno toliko kot jaz. Upam, da me bodo prišli tudi obiskat (smeh).
Teja L.
