Naslovno vprašanje me večkrat spodbudi v razmišljanje v dveh smereh (namesto kulture bi v vprašanje lahko postavili tudi besedo znanost ali izobraževanje). Ali je torej v t.i. družbene dejavnosti potrebno pripeljati več podjetniškega razmišljanja, ali pa je potrebno v podjetniško delovanje in gospodarjenje potrebno pripeljati več kulturnega (spodobnega, dostojnega) delovanja in izobraženosti? Najbrž gre za dvosmerno (avto)cesto, ob kateri država in lokalna skupnost igrata vlogi storitvenih postajališč. V tem smislu bom v nadaljevanju razvila moje razmišljanje.
Zanimivo je, kako smo kandidati in stranke s strani medijev velikokrat izzvani v gospodarske teme, obenem pa se tudi sami radi opredeljujemo, kaj vse bomo naredili, da bomo v občinah imeli vzpostavljeno učinkovito gospodarstvo, ki bo vodilo v trajnostni razvoj naših okolij. In to kljub temu, da neposrednih vzvodov za to nimamo. Je pa po drugi strani res naslednje: da je gospodarstvo tisto, ki ustvarja delovna mesta, zaželeno tista z visoko dodano vrednostjo in visokimi plačami, to pa je osnova za to, čemur radi danes rečemo socialna država. Socialna država ne samo kot socialno-eksistenčni korektiv za občane, ki so iz različnih razlogov manj uspešni ali celo popolnoma odvisni od pomoči drugih. Socialna država je tudi podpora znanosti, izobraževanju, kulturi, športu, umetnosti, duhovnosti in drugim dejavnostim, ki človeka dvigajo nad zgolj fizično bitje. In kje je tu vloga države ali lokalne skupnosti? »Najbolj socialna država je tista, ki gospodarstvu OMOGOČA, da ustvarja delovna mesta z visoko dodano vrednostjo,« je bilo pred kratkim slišati v slovenskem parlamentu. Ravno ta OMOGOČA, da se opisani krog gospodarstvo (podjetja) – delovna mesta – lokalna skupnost sklene v funkcionalni organ pogona in razvoja v blagostanje. Delovnih mest torej ne ustvarja država ali občina, ampak razvojno usmerjeno gospodarstvo.
Lokalni politiki smo tu pred izzivom, KAKO gospodarstvu omogočiti odpiranje novih delovnih mest. V občinah del sredstev namenjamo tudi raznim spodbudnim razpisom. Mogoče se to lepo sliši, je pa to v bistvu precej enostavno početje, saj od občanov in gospodarskih podjetij zbrani denar zgolj razdelimo ali prerazporedimo spet k občanom ali podjetjem. Nadgradnja takega početja bi morala biti, da v sodelovanju z izobraževalnimi ustanovami v okolju evidentiramo priložnosti, kamor je skupna sredstva smiselno vračati, da se bodo koristno oplajala.
Izziv je tudi, da v sodelovanju z državo (npr. upravnimi enotami, državnimi službami na lokalni ravni itd.) omogočimo enostavne in hitre postopke za zagon dejavnosti. Da novim podjetjem na področju dejavnosti, ki so prepoznane kot priložnostne in perspektivne, omogočimo ugodne obdavčitve, torej odpis ali vsaj odlog plačil davkov v prvih dveh letih, ko se podjetje postavlja na noge, kasneje pa olajšave za investicijske ukrepe, ki vodijo do dodatnih delovnih mest. Da ugotovimo dejanske potrebe gospodarskega okolja in nato podjetjem omogočimo osnovne infrastrukturne (komunalne) pogoje za delovanje.
Napačen se mi zdi pristop, ko lokalna skupnost za vsako ceno in precej na pamet, zaradi političnih potreb obljublja npr. poslovne cone, komunalno opremo, delovna mesta, trajnostni razvoj ipd. Pristop je po moji oceni napačen, ne samo zaradi nepravih namenov in vprašljivih dejanskih možnosti realizacije, ampak tudi zato, ker je take zadeve potrebno postavljati od spodaj navzgor, od malega k velikemu in od konkretnega k sistemskemu.
Kot zaključek želim poudariti, da se danes kot kandidatka, jutri pa se bom mogoče kot županja, z vsemi močmi, znanjem, širino, odprtostjo, poštenostjo, usposobljenostjo in odločnostjo zavzemala za to, da v Novi Gorici združimo vse potenciale za dosego blagostanja naših občanov. Vabim vas, da me ljudje dobre volje in podobnih razmišljanj pri teh mojih prizadevanjih podprete.
Elena Zavadlav Ušaj (naročnik SDS Nova Gorica)
