Res sem dobre volje. Prav res. Vsak dan je tako poseben, drugačen, bogat. Življenje je tako lepo in polno, če ga živiš in delaš tisto, kar imaš rad. Napredovati tam, kjer šepaš. Iskati znanje tam, kjer veš, da ga boš dobil. Spraševati stvari, ki ti niso jasne, in ne biti prenagel z jezikom. Uživati v trenutkih z družino. Teči ter v treningu s trenerjem iskati potencial, ki se skriva v tebi. Odkrivati nadaljnjo pot, ki se imenuje Eksodus in ki mi je letos toliko dala.
V trgovini imam prekrasen pogled na Porezen. Čeprav nisem gorski tip, ki bi pokal od sreče, ko pride na vrh hriba ali gore, me pogled na Porezen zadnje čase očara. To je naš, cerkljanski očak. To je gora, ki jo vidim naravnost iz svoje kuhinje, in ne vem, kdaj sem jo nazadnje tako opazoval, kot jo zadnje čase. Preprosto lep je. Zaokrožuje celovito podobo naše prečudovite Cerkljanske, ki je obdana s hribi. Neokrnjeno naravo. Vodo, ki ji nekateri pravijo »živa voda«, ker se jo v naravi še najde tako, ki je popolnoma drugačnega okusa, kot je denimo iz mestnega vodovoda. Starejši ljudje pomnijo ta izraz »živa voda«, sam sem ga slišal v preteklosti, pa temu nisem dajal toliko pozornosti. Do sedaj. Ko smo govorili z osebo, ki pa na to nekaj da. Res, zanimivo se mi je vse zdelo. Sem moral prav premišljevati, kje točno so te lokacije, kjer so jo da dobiti. Pa spoznal, da še premalo hodim po vsem, kar nam narava nudi. Zdi se, da ljudje vedno bolj iščemo tisto prvinsko, kar še obstaja v naravi, ker je že vse okoli nas tako okuženo z vsem, da smo še na zdravila postali imuni, ko zbolimo. In pri nas je te neokrnjene narave v izobilju. Če ste nezahteven tip turista in vas narava pomirja, iščete tisto »nekaj«, potem je Cerkljanska pravi raj za raziskovanje. V tej naravi je mnogo poti. Poti so različne, vendar te verjetno vsaka pot enkrat pripelje do določene hiše, vasi. Nikjer se ne bo našlo človeka, ki bi te zavrnil, ampak boš pogoščen. Ta cerkljanska prijaznost in toplina ljudi je nalezljiva, marsikateri prijatelj, ki je dopustoval tukaj, je bil navdušen nad prirodo, ki nam je dana. Nad ljudmi. Nad ustrežljivostjo. Prijaznostjo. Skupek vsega, kar v mestih hitro izginja. Da so tukaj obdelane vse zelenice ter da se vidi navezanost na zemljo. In to poslušam znova in znova. Filozofija turizma niti ni tako zapletena, kajne?
Trening in vse, kar imava s prijateljem trenerjem, je mešanica vsega. Je v prvi vrsti prijateljevanje. V drugi vrsti pomoč pri doseganju zastavljenega cilja. Odprtost ter predvsem obilica znanja, ki ga je skozi leta pridobil. O prehrani. O načinu življenja. O duhovnosti, na katero gledava različno, a naju tudi ta povezuje. Vesela sva napredka, ki ga zaslediva pri meni. On kot trener, sam kot trmast človek, ki gre kdaj skozi zid, ko se za nekaj odloči. Delava traparije, se ogromno smejeva, snemava in objavljava na Facebooku. Odmik od normale in to, da si malce nor na trenutke, je osvežujoče. Nikoli ne pozabiva na pogovor o košarki, ki naju je vedno znova nasmeje, pa tudi zgraža, ko z žalostjo spoznavava, da je bila tista najboljša košarka košarka 90-ih, ko so lastniki klubov še dali na ime kluba, danes pa je vse biznis. Tri mesece me ni bilo na socialnih omrežjih, pa pol NBA-ja igra drugje. Je ta čas res tako zavožen, da niti en klub ne more graditi franšize, kot so jo nekoč Chicago Bulls, Utah in podobni, ko so imeli 3–4 zvezdnike, na katerih so zgradili celo moštvo? Post, ki naju je združil, naju tudi sedaj žene naprej. Take in drugačne teme se pogovarjava/mo, ko se nama kdaj pridruži pri teku prijatelj, kolega … sproščeno, nezapleteno, pa tudi odklopljeno se počutiš. Domov prideš kot nov in lahko kot mož, ata, daješ več.
V politiki se hitro učim. Peljati želimo pot povezovanja. Želimo biti sokreator naše občine. Da prevzemamo odgovornost in se za njo ne skrivamo. Sam sem se odločil za all in. Vem, da tako, kot sem bil izvoljen, tako bom lahko čez štiri leta odletel. Zato se bom v polnosti trudil (govorim najprej v svojem imenu), da izpolnim pričakovanja. Sam sem si postavil cilje in energijo, ki jo sedaj imam, želim deliti naprej. Zato, da bom lahko to delal, sem hvaležen ženi in družini, ki me podpirajo. Odboru, ki stoji za menoj in smo skupaj v dobrem in slabem.
Kot rečeno, življenje je ena sama pravljica. Sam ga tako dojemam. Vse, kar se mi trenutno dogaja, je odsev vsega lepega, kar ti pride naproti. So tudi praske, na katerih se kališ. A jih skušam vzeti kot test samega sebe ter zaupanja. Naučil sem se, da moram vrata zmeraj imeti odprta, da moram ves svet jemati s polno ljubezni in optimizma. Še ena stvar je, na katero nikoli ne pozabim – da sem lahko tak, kot sem, se dnevno izročam Njemu, ki je ŽIVLJENJE. Ko sem se mu dokončno izročil, se je vse uredilo.
Spletno uredništvo,
zapisal: David Bašelj
