Sanjal sem in dočakal dan, ko smo sina prvorojenca peljali k prvemu svetemu obhajilu. Kakšen dan je bil to, prepleten z emocijami, ljubeznijo in lepimi trenutki. Verjetno si želim, da bi si ta dan zapomnil za vekomaj, ter da bi ostal ponosen, klen in pokončen kristjan. Si kot oče želim preveč? So moje želje v tem zblojenem svetu, prevelike?
Eurosong, ki je potekal dan poprej, je dokončno zaprl vrata, da bi še kdaj gledal to traparijo, če se milo izrazim. Moje prepričanje, zavedanje in pogled na svet so tako drugačni od tega, kar predstavlja Eurosong zadnja leta. Če je bil še pred dvajsetimi leti to evrovizijski šov, ki nas je prikoval na sedeže, se je iz tega izcimila dekadenca Evrope, satanizem in okultizem, reklama za spole, ki jih še ne poznamo, skratka, vse to, kar sam trdno verjamem, da je pot nazaj ali pot v pogubo. Če je na tem Eurosongu videti napredek Evrope, izzivam vse, ki ta članek berete, da mi razjasnite, kje je videti ta napredek? Kje? Dnevno se me posiljuje z agendami, ki jim nočem biti niti blizu… nočem, da se s temi agendami rani naše otroke, ki se jih v otroštvu začne prepričevati o ujetosti v spolih… otrok, ki si večinoma ne znajo niti zavezati vezalk na čevljih, bi bil čustveno zmožen se odločiti o svojem spolu? Pa a se zavedamo, kako nevarno je to, do kakšnih zlorab lahko tukaj pride? Dnevno se nas, ki drugače razmišljamo, zmerja z nacisti, z rasisti, če tega nočemo sprejeti, če se temu upiramo, če želimo, da se to odmakne od nas. Zakaj s tako agresijo gredo nad nas, mi pa se temu ne upremo? Kje je naš ponos? Kje je naša moč? Kje je naša meja, ko se ŠE lahko tepta z nami? Smo Cankarjevi bolj, kot je zapisal Cankar sam?
Zadnji teden priprav smo vse naredili, da bo naš prvoobhajanec začutil, kaj pomeni prejeti prvo sveto obhajilo. Devetdnevnico pred samim svetim dogodkom smo organizirali sami, da bi se čutilo in skušalo doživeti, kaj pomeni ta dan. Opravljanje nalog in biti pozoren na stvari, ki te delajo šibkejšega, je prava pot, da znaš prepoznati slabosti, na katerih moraš delati. Vsak dan je bil svojevrsten izziv, a je bilo lepo. Večnamenski prostor, ki ga imamo v hiši, smo v zadnjem tednu predelali, da je na koncu res izpadlo lepo, ko si med svojimi ljubljenimi in se vsi znajo veseliti takih dogodkov. Vsi ženini detajli so prišli do izraza zadnji dan, ko se je na koncu vse postavilo in sestavilo. Tako kot mora biti. Na to veliko damo in nam se zdi prav, da to slavimo. In proslavimo. Moj svak mi pravi, da če ni razloga za slavje, si ga pa najdeš in narediš, ane.😊 Življenje je lahko tako polno, če ga živiš. Prejeti Njega, ki je LJUBEZEN, je nekaj največjega, kar se mu je lahko zgodilo. Starši smo samo omogočili, da si je lahko ta dan zapomnil za zmeraj. Druženje nas starejših, gurmanski presežki, otroški direndaj, odraščanje starejših otrok, izkazovanje ljubezni, pomoč pri izvedbi celotnega dneva, je bilo skozi ves popoldan tako navdihujoče, polno….ko si z tistimi, s katerimi se ne vidiš pogosto in se jih razveseliš, kot petletni otrok igrače, ki jo dobi.😊
Četudi sem si zadal, da Eurosonga ne bom gledal, ti socialna omrežja navržejo klipe, da pogledaš, če želiš. Kar sem videl, sem videl preveč. V ta svet odraščata moja sinova, ko bosta morala jasno povedati, katerega spola sta. Upajoč, da ju ne bodo vsak dan posebej vprašali, če se danes drugače počutita. V ta svet odraščata moja sinova, ko bosta morala svoje dekle izmoliti, da jo dobita, potem pa še, da bosta skupaj znala krmariti skozi življenje. Da ne bosta izbrala pot bližnjic, temveč pot poštenja in truda, ki je bistveno težja v tem komolčarskem svetu. V ta svet odraščata moja sinova, kjer se vrednote, ki so bile nekoč jasno definirane, sedaj gladko teptajo. Spoštovanje starejših, institucij, države, doma, slehernika…v ta svet odraščata moja sinova, ko je normalnost napadena z nenormalnostjo in se je treba z njo boriti sleherni dan. Odraščata v svet nepoštene medijske propagande, ki popljuva vse tisto domače, pristno….in se nas skuša prepričati, da je zboljeno- normalno.
Zvečer, po prijetnem prazničnem dnevu, sem zadovoljno zaprl oči. Z vero, da navkljub hitri dekadenci sveta, ki je prisotna, imam poleg sebe njo, ki predstavlja so-steber družine, ki sva si jo ustvarila. Vrednote, vera, ki naju je združila, bova z veseljem posredovala naprej. Otrok iskrenost dejanj starejših prepozna bistveno prej, kot si mislimo. Zato je bilo prvo sveto obhajilo uvertura v čudoviti svet krščanskega sveta, vrednot, če jih živiš. Lahko se zgodi še bolj trapast Eurosong, obstaja gumb za preklop. To je hvalevredna tipka na daljincu. Se pa močno zavedam trka dveh svetov. A molitev in dejanja bodo naredila svoje….da se tudi svet postavi nazaj na tisto normalnost, kjer je že bil….čas je sedaj na naši strani…
David Bašelj
