Vedno znova se čudim fenomenu MOČI športnika. Nogometaša pa sploh. Moči, da lahko združi še tako razdeljen narod. Da se kljub političnim razlikam, ta isti narod poenoti, diha kot najbolj ubran orkester, ko se gre za njihove ljubljence. Poleg naše države, je to isto razdeljenost, predstavljala tudi Gruzija, le da so tam še en nivo globje kot mi. Letos je šlo v Nemčijo preko 30.000 Slovencev, kar je svojevrsten rekord in velika podpora ob dojemanju, da nas je samo 2 milijona. Lepo je bilo spremljati ostale športne portale, kjer so se ukvarjali, kako majhni naciji, kot smo, predstavljamo tako velesilo…nogomet, košarka, kolesarstvo, odbojka, plezanje in še in še….ne RAZUMEJO. Kaj se premakne v nas, kaj doživimo, podoživimo ob podpori športa? Mislim, da je vse lepo povzel en hrvaški analitik, ki je ob vprašanju, v čemu je razlika med Slovenijo in ostalimi balkanskimi državami rekel samo to: »V podpori naroda, ko se gre za reprezentanco. Da stojimo za njimi«. Vse ostalo je odveč besed, ker je to res. Sicer smo kritični, a ko je treba podpreti športnike, se naše dojemanje vsega sestavi v ravno linijo.
Čudovito je bilo spremljati našo nogometno reprezentanco. Dosegli so neverjeten uspeh, ki ga marsikdo ob tako močni skupini, ni pričakoval. Blede igre v preteklosti, so odgnale gledalce, odgnale so zanimanje, odgnale so medije, da bi jih spremljali…..vse je bilo tako rekoč na nuli in ni jih bilo malo, ki so obupali in zamahnili z roko, ko si jim omenil »fuzbalerje«….
Od tu naprej se začne pisati zgodba na novo. Selektor Kek je skozi kvalifikacije iskal skupino fantov, ki bo začela verjeti. Ki bo začela gristi. Ki bo začela teči. Ki bo soočena z zavrnitvijo, če ne dajo maksimuma. Ki bo delovala kot eno. Ki ne bo delala razlik, navkljub talentu, če bi izstopal. Vsi za enega, eden za vse. Ki bo skozi tekme pokazala, da je vredna podpore, medijske, naše navijaške. Ki bo zanetila iskrico upanja, da lahko pariramo močnejšim, podiramo tabuje o nepremagljivosti skandinavskih držav itd…ki bo enostavno imela j…, ko bodo prišli na igrišče. Skozi kvalifikacije je ta skupina fantov rasla in dozorela. Finalna tekma z Kazahstanom, na katerem smo bili prisotni s prijatelji, nam je prinesla širno veselje, prinesla nam je zemljevid nogometne Evrope, na katerem bomo tudi mi. Nobeden se ni sekiral v kateri skupini bomo, važen je bil uspeh.
Selektorjeva napoved, da se bodo morale reprezentance zelo potruditi, če bodo želele premagati, je bila všečna. Pač, ko zagledaš, da imaš v skupini Anglijo, Dansko in Srbijo, začneš kot kavč selektor preračunavati, kje bi se nam najlažje izšlo. Koliko točk bo potrebnih….prijetne skrbi čez zimo so bile…vmes smo ob Dončičevem uspehu z Dallasom, dali nogomet nekoliko na stran…
Danes, ko to pišem, ko je za nami največji uspeh slovenskega nogometa. Mirno lahko rečem, da je bila to reprezentanca, za katero upam, da jo bom še dolgo gledal. Da je bila to skupina fantov z karakterjem, željo, vizijo, agresivnostjo, složnostjo, borbenostjo, skratka vrline, v katerih sem se najbolje videl. Ker mi, (zaenkrat) še nimamo vezista ala Modrić, a je v naglem vzponu Adam Gnezda Čerin, ki je angleškega super zvezdnika Bellingema pojedel za malico. Mislim, da je odigral najslabšo tekmo v karieri. In da si bo fanta z Idrije dodobra zapomnil. Imamo granitno obrambo z Bijolom na čelu, imamo super napadalce, ki bodo v roku dveh let, želje vseh glavnih nogometnih velikanov. Imamo skupino fantov, ki je z svojo fanatično borbo spotoma odpravljala pomanjkljivosti v svoji igri. Nobeden se ob njih ni spotikal, ker smo vsi čutili in videli, da so vsako tekmo dali vse od sebe.. Imamo skupino fantov, za katere verjamem, da jim bo uspel karierni preboj in bo zelo vplival na bodočo podobo reprezentance. Imamo trenerja, ki te ne pusti ravnodušnega. Če je Mourinho z svojo pojavo mal nastopaški in prevzame pritisk nase, da razbremeni nogometaše, je Kek njegovo nasprotje z mirnostjo, ki te dela nervoznega:-). Čudno se sliši, ampak sem bil vesel njegovega rdečega kartona, ker sem videl, da zna tudi znoret:-). Imamo NZS, ki je skozi celoten proces nastajanja ekipe, stala ob strani selektorju in mu zaupala, s tem pa pokazala modrost in odločnost pri odločitvah. Da kritična javnost lahko zahteva spremembe, a da je dogajanje znotraj garderobe – stvar garderobe.
Toliko pozitivnih stvari smo videli ob letošnjem uspehu naše reprezentance. Prenesimo to pozitivo še v naše odnose, naše udejstvovanje, skratka, da se. Zakaj si ne drznemo pogledati čez ramo razumnega in si želeti več?
David Bašelj
