Vsakodnevna pot do pošte, ki jo imam zaradi službe, me je te dni res ogrela v srcu. Gledal sem, domnevam tako, da sta si, prijateljici ob slovesu njune poti, podarili objem. Lahko, da se nista videli že dlje časa, lahko, da je to njuna vsakodnevna rutina, ampak prav razmišljal sem, kolikokrat si MI, podarimo objem. Je to pri nas nekaj vsakdanjega, ali je to že »pozabljena« navada? Ali je moteče, čudno, če si ob slovesu, namesto pozdrava, podariš objem? Meni objem ne predstavlja težav, rad se objemam, ker želim da je bližnji, človek, prijatelj, deležen topline, sprejetosti, ljubezni…res, kako malo je potrebno, da ti trenutek, če jih v dnevu loviš, predvsem pa iščeš, polepša dan.
Drugo leto zapored uspešno zaključujem najzahtevnejšo oblika posta z svojimi sobrati – možmi v Eksodusu. Verjamem, da ste o tem že slišali…letošnje leto je bilo zopet polno tolikih osebnih zgodb, prežeto z odpovedovanjem in dvomi, čudovitimi trenutki, ki ti jih ta pot prinese. Vendar bratstvo, mož, katere del sem, je med seboj tako različna, a duhovno zelo bogata. Smo možje, ki radi molimo, ki obožujemo svoje žene in otroke. Smo možje, ki kljub natrpanim urnikom(pa se mi zdi, da je moj še najmanj obremenjujoč), posvetimo svoj določen čas osebni veri in napredovanju v njej. Seveda, brez podpore naših žena, ta pot nima uspeha:-). Smo možje, ki je letos šla en korak naprej. Medse smo pridobili moža, prijatelja, ki ni niti približno vzgojen kot mi. Je drugačnega nazora in vsega. Pogum njega in vseh nas, me je navdihoval skozi devetdeset dni. Širino. Ki smo jo pridobili je neizmerljiva. V izmenjavi mnenj, ko ti le ta pomagajo v vsakdanjem življenju pri opravljanju svoje službe, družbi v kateri se nahajaš, res velika milost se nam je zgodila. Praznik Svetega Jožefa, ki je bil te dni, ki je zavetnik družin, mož in fantov, smo praznovali v reku, da je to mini Velika noč. Veselili smo se, popili in pojedli zaslužene sadove po prehojeni poti v zavetju noči, imeli bogat pogovor, ki te izstreli v naslednji dan. Ni me motilo, da je ura 00.50h, ko sem prišel domov. Toplina postelje, zadnji pogled nje, ki jo tako močno ljubim- ja bil je popoln dan. Jutranja budilka, je zvenela drugače, kot ko te zbudi ob daljšem spancu:-). Vstal sem poln elana, želje in volje po polnem dnevu, ki je bil pred menoj. Ko pomislim, da sem v svoji krizi BITI DEL EKSODUSA imel notranje boje, za pot naprej ali ne, sem danes hvaležen, da je bila ta kriza. Ko primerjam ti dve leti, ko sem del bratstva, sem letošnje leto, bistveno drugače doživel. Globje. Vsebine so me bolj nagovorile, kot so me denimo lani. Sedaj, ko je Velika noč blizu pa vem, da bom del Eksodusa ostal naprej, ker to ni več post in vse kar ti ta pot prinaša, Eksodus postane del tebe. Z hibami, slabostmi, z vsemi kvalitetami posameznika, ki jih vsako bratstvo ima.
In zopet pridemo do objema….objem Njega šele prihaja, a ga čakam z takim veseljem, pričakovanjem, da to težko opišem. Sporočilo Velike noči, da je LJUBEZEN močnejša od SMRTI, danes še bolj odmeva. Sploh, ker se ljudje igramo Boga. Čakam objem prijatelja, trenerja, s katerim sva »fizično pregurala Eksodus«. Čakam, da objamem vse tiste, ki jih imam neizmerno rad, pa jih redko vidim. Čakam, da si podarimo hipec sebe, ker je veselje potem toliko večje. Čakam da objamem sobrate v Eksodusu, da bomo še naprej hodili po poti, ki nas je tako čudovito združila.
Čakam, da objem postane naše orožje.
Orožje ljubezni in sprejemanja drug drugega.
To potrebuje ta nori svet. Objem. Nič drugega. Začnimo doma.
Spletno uredništvo,
piše David Bašelj
