Vlada Janeza Janše je 17. maj v Sloveniji razglasila kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine.
V obrazložitvi sklepa so med drugim zapisali, da je veliko teh, ki so se v kakršnikoli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, utonilo v pozabo. In čeprav je Slovenija sprejela določene ukrepe tranzicijske pravičnosti, do zdaj še nismo obeleževali dneva, s katerim bi počastili smrtne in druge žrtve komunizma v Sloveniji.
Kot je 12. maja ob razglasitvi nacionalnega dne navedla vlada, je komunistično nasilje na ozemlju Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin pa je prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije. Za nacionalni dan pa so izbrali datum, ko so leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok.
Ena od žrtev komunizma Franci Kindlhofer, nekdanji interniranec otroškega taborišča Petriček meni, da so za našo preteklost pomembni tudi takšni simbolični akti in dodaja: „Spomnimo na spravo v Kočevskem rogu, postavitev in ureditev raznih grobišč, vsekakor pa se moramo zavedati, da ena diktatura ki traja 45 let, kot je bil komunizem, pusti v ljudeh hude sledi in posledice, ki so še danes vidne.“
Razglasitev 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja je sprožila različne odzive. Predsednik Gibanja Svoboda in najverjetnejši bodoči predsednik vlade Robert Golob je v odzivu zapisal, da bomo očitno morali imeti “9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica”. V stranki Levica menijo, da poskušajo stranke desnice s to potezo zaplesti prebivalce v večne kulturne boje in v večne prepire o letih 1945 in 1991, ker s tem zakrivajo, da nimajo nikakršnega interesa reševati dejanskih problemov današnjega dne.
