Barbara je tiste vrste ženska, ob kateri ali o kateri ti ne zmanjka besed. Energična, spontana in duhovita. Na drugi strani pa tudi neposredna in jasno predana svojemu cilju. Zato ne preseneča, da je prav ona – v povsem lastni režiji − ustvarjalka prvega lokalnega tiskanega medija za mesto Nova Gorica. Navdih, Revija dobrih zgodb je tako resnično navdih za slehernega bralca. Novogoričani pa lahko priznamo, da je Barbara s svojim dolenjskim temperamentom dokazala, da je tudi v Novi Gorici čas za nove, dobre zgodbe.
Najprej iskrene čestitke, da si se opogumila in ustvarila zelo zanimivo revijo s pomenljivim naslovom Navdih, Revija dobrih zgodb. Čeprav gre za lokalni medij, iz samega imena revije tega ne razberemo.
Hvala lepa za čestitke, ki mi seveda veliko pomenijo – posebej zato, ker prihajajo iz novinarskih krogov. Stvari delam spontano, po občutku, veliko seveda tudi po navdihu. Ko je prišel čas za odločitev, ali revijo poimenovati tako, da bo izražala »lokalnost«, sem se vprašala, zakaj je to pravzaprav potrebno. Razne besedne izpeljanke, ki bi opredeljevale območje, ki ga revija pokriva, so se mi zdele nepotrebne. Po drugi strani pa sem si že od samega začetka želela, da bo to revija, ki bo presegala meje »lokalnosti«. Tako po vsebinah kot tudi v razmišljanju. Tako je v trenutku navdiha nastal Navdih, s katerim se lahko poistoveti prav vsak izmed nas. Najbolj pomembno pa se mi zdi, da že iz samega imena revije vsakdo lahko razbere, da gre za dobre, pozitivne zgodbe, ki jih vsi še kako potrebujemo. Navdih, Revija dobrih zgodb je bila torej smiselna izbira. Verjamem, da tudi edina prava.
Pojdiva na začetek. Kako si prišla do ideje, da bi ustvarila tiskani medij? Od kod ta drznost in tradicionalnost hkrati?
Pri tem vprašanju se bom morala nekoliko razgovoriti. Če se malce pošalim – saj imaš prostor, kajne? Torej, ideja se ni porodila »včeraj«. Dobila sem jo kmalu po selitvi v Novo Gorico – tega je že kar trinajst let. Ko sem takrat iskala priložnosti, da bi se zaposlila, nadaljevala z delom, v katerem sem se dobro znašla, teh kar ni in ni bilo. Neprestano sem razmišljala, kaj lahko pri tem naredim sama, kje mislim, da sem uspešna. Ideja o lokalnem časopisu, reviji, se je pojavila kot naročena. Pred tem sem bila namreč zaposlena na novomeškem radiu, kjer sem prvič spoznala, kako pomemben je lokalni medij za neko okolje – bodisi televizija, radio ali tisk. Ker v Novi Gorici prav slednjega ni bilo, sem intenzivno začela delati na tem projektu. Prepričana sem bila, da je ideja dobra in da jo velja uresničiti. Najprej sem se z izdelanim projektom obrnila na novogoriško občino, ki pa v tem ni zaznala priložnosti. Poskusila sem tudi v Šempetru, kjer so ravno v tistem času razmišljali o nečem podobnem. Lahko bi rekli, da sem se znašla ob pravem času na pravem mestu. Štiri leta sem bila nato odgovorna urednica občinskega Glasila, ki še danes, po sedmih letih, živi in prebivalcem nudi veliko lokalnih vsebin. Podobno je z Briškim časnikom, ki deluje že več kot dvajset let. In takih zgodb je še veliko, vsepovsod v Sloveniji, pomen lokalnih medijev je velik in se ne zmanjšuje. Ravno nasprotno.
In prav v tem si videla priložnost tudi za Novo Gorico. Ne verjameš torej, da je skoraj vse že na svetovnem spletu?
Prepričana sem, da se svetovni splet nikakor ne more kosati z vsebinami, ki jih lahko ponuja lokalni medij. In to je tudi moj odgovor na to, da se vse dogaja samo še na zaslonih različnih formatov. Tam gotovo ne boste našli zgodbe vašega soseda, za katerega sploh niste vedeli, da je uspešen na tem ali onem področju, da je naredil nekaj izjemnega, da je njegova življenjska zgodba presunljiva … Ali pa bo zaradi poplave številnih vsebin prav ta zgodba spolzela mimo vas. Verjamem, da bomo, ko bomo spoznali in si priznali, da je informacij preveč, da te vdirajo v naš intimni prostor, naredili korak nazaj, vendar ne v tehnološkem smislu, temveč osebnostnem.
Revija je kakovostna v vseh pogledih. Veliko pozornost si namenila tisku, oblikovanju, fotografijam in vsebinam. Zakaj si se odločila za tak pristop?
Odgovor je preprost. Zato, ker vse ostalo že obstaja. Navdih, Revija dobrih zgodb nenazadnje odraža mene samo. Zato mi je še kako pomembno, da bralcu ponudim največ, da pozornost namenim prav vsaki podrobnosti. Kaj vam pomeni čudovita fotografija na naslovnici, ki jo le s tremi kliki lahko dobite na spletu? Meni osebno popolnoma nič. In če govorimo o lokalnem mediju, kar Navdih v prvi vrsti tudi je, potem želim, da že naslovnica v človeku vzbudi prav posebne občutke; zanimanje in željo po tem, da spozna tudi vsebino.
Moram priznati, da si zelo prepričljiva.
Bolj kot prepričljiva sem prepričana. Prepričana, da je pristop pravi. To dokazujejo tudi odzivi bralcev. Včasih me kakšno sporočilo, ki ga prejmem po izidu, izjemno gane. Ljudje so začutili pozitivno naravnanost in iskrenost, ki veje iz revije. Morda imam srečno roko tudi pri izbiri zgodb.
To ti ne gre oporekati. Po kakšnem ključu pa jih pravzaprav izbiraš?
Izbor kot tak praktično ne obstaja. Vse nastaja spontano. Po navdihu. Začutiti moram, da je določena zgodba tista, ki bo ljudi navdihnila in navdušila. Da bo vzbudila njihovo pozornost, da si bodo vzeli čas in jo prebrali. Da jim bo nekaj pustila. Res je tudi, da včasih do zadnjega trenutka ne vem, kdo bo moj sogovornik in kako bo izgledala naslednja izdaja. A se s tem prav nič ne obremenjujem. Ker vem, da se bo vse odvilo samo po sebi in natanko takrat, ko bo za to pravi čas. Po ideje pa se velikokrat odpravim kar na Škabrijel. V naravi se namreč pojavljajo kar same od sebe. Zato lahko rečem, da ne iščem zgodb, zgodbe najdejo mene.
Sam prihajam iz različnih medijskih hiš in vem, da je za tak projekt potrebna usklajena ekipa.
Drži. Delam z ljudmi, ki jim zaupam. Zaupanje je ključnega pomena. Tu ni prostora za slabo voljo, dvome, nepopolnost. Ker vem, da bi se to odražalo tudi na končnem izdelku, ki ga bralec dobi v roke.
Barbara, naslednje vprašanje se poraja kar samo od sebe, in sicer me zanima, kako na nas Primorce gleda Dolenjka?
No, o tem bi lahko veliko povedala. Da ne bo zamere pri enih ali drugih. Oboji veljamo za izredno odprte, vesele ljudi, med slednje se uvrščam tudi sama. Raje kot človeške značilnosti bi izpostavila primorsko kulinariko, ki mi je pisana na kožo. Upam, da mi mama ne bo zamerila, ampak dolenjska kuhinja je prav nekaj drugega.
Želel sem te vprašati, če se po vsem tem času bivanja v mestu vrtnic še vedno počutiš bolj Dolenjka ali si že postala prava Goričanka, Primorka? Zdi pa se mi, da si mi deloma že odgovorila …
V mestu vrtnic bom vedno Dolenjka, ki živi na Primorskem. Nekateri pravijo, da bi lahko »že znala« primorsko, sama pa odgovarjam, da sem lahko tudi rojena Primorka, a vendar nisem. Naglas me gotovo izda prvi. Nova Gorica je postala moje mesto, v tem mestu sem se »našla« tudi sama.
Mi smo te vzeli za svojo, z naglasom ali brez. Nam zaupaš, kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Se boš z revijo Navdih vendarle »preselila« tudi na svetovni splet?
Prej si rekel, da je skoraj vse že na svetovnem spletu. Prav zato lahko vse izdaje revije Navdih prelistate tudi v elektronski različici, aktualnim vsebinam pa sledite na Facebook strani Navdih, Revija dobrih zgodb. Glede načrtov za naprej pa si želim, da bi revija prišla v čisto vsak dom v Novi Gorici in okolici. Trenutno pokriva skoraj šest tisoč gospodinjstev, sicer pa so izvodi na voljo tudi na številnih drugih zanimivih lokacijah. Nenazadnje pa ima revija tudi svoje naročnike. Ne gre torej le za šest tisoč bralcev, teh je veliko več. V veselje mi je, da jo ljudje pričakujejo, si želijo svojega izvoda. To je revija, ki ne izgublja svoje aktualnosti. Dobro zgodbo lahko preberete danes in čez nekaj mesecev ponovno. Vsakokrat vam bo prinesla drugo sporočilo.
Barbara. Želim ti, da nas boš še dolgo navduševala z dobrimi zgodbami. Kako bi za konec najinega pogovora nagovorila svoje bralce?
Povedala bom misel Dr. Samirja Husnija ali tako imenovanega Mr. Magazine: »Tisk je očarljiv. Ko v nabiralnik vsake toliko časa prejmeš novo številko revije, je kot vrnitev dolgo izgubljenega prijatelja.« In Navdih, Revija dobrih zgodb je natanko to: vaš prijatelj. Sprejmite ga z odprtimi rokami in odprtim srcem.
ML
