Ker je vse drugače, naj bo tudi letošnji 1. maj malo drugačen. Naj bo namenjen razmisleku o tem, kaj bi bilo potrebno v Sloveniji spremeniti, da bi bilo delo bolj cenjeno in pravično plačano. Nekatere stvari so tako enostavne, samo vidimo jih ne. Želim vam prijetno razmišljanje in ostanite zdravi. Nekaj mojih razmišljanj ob jutrišnjem prazniku dela pa lahko preberete v spodnjih vrsticah.
Pred letom dni si nismo mogli niti zamišljati, kako zelo bo korona virus spremenil naše življenje. Ne glede na vse, najpomembnejše je življenje in zdravje in samo veseli smo lahko, da smo v Sloveniji med državami, kjer imamo odlične rezultate. Z ukrepi, ki so zahtevali tudi nekaj samodiscipline, smo preprečili najhujše. Seveda s tem zgodba ni zaključena, ubranili smo se šele prvega udarca. Sledijo drugi. Ne glede na to, koliko denarja vlada nameni ublažitvi posledic korona krize, gospodarskega zastoja ni mogoče povsem nadomestiti. S tem so povezana tudi delovna mesta in zaposlitve. Veliko ljudi je na čakanju, ker podjetja nimajo dela ali pa niso smela delati, veliko tudi zato, ker svojih otrok niso mogli poslati v vrtce in šole. Nekateri bodo v prihodnjih mesecih delali s skrajšanim delovnim časom, drugi celo izgubili zaposlitev. To je huda preizkušnja, vendar ima vlada pripravljene ukrepe tudi za te primere. Zato je strah odveč.
V takšnih kriznih časih ponavadi pridejo na plan tudi vsi stari grehi, spremembe, ki bi jih morali narediti že davno, pa jih nismo. Stvari, za katere vemo, da niso dobre in nas motijo, vendar smo jih nekako pospravili pod preprogo. Med njimi so prav gotovo tudi razmere na trgu dela. Zakonodaja, ki ne sledi potrebam časa, delodajalci, ki še vedno gledajo na svoje zaposlene kot na sredstvo za ustvarjanje njihovega dobička in se do njih tudi tako obnašajo, predstavniki delavcev, ki so izgubili stik z realnostjo in so tiho takrat ko bi morali vpiti, glasni pa takrat, ko gre za ohranjanje preživetih modelov. V ta model spadajo tudi razni delavski direktorji, ki se že več desetletij “borijo” za pravice zaposlenih v podjetij, v resnici pa gledajo samo nase. To ni dobro, s takšnim načinom ni napredka. Tudi pravice zaposlenih, seveda skupaj z obveznostmi, se morajo prilagajati času. Danes imamo drugačen način dela, globalizacija in digitalizacija sta na glavo postavila organizacijo podjetij. To ne pomeni, da se pravice zaposlenih manjšajo, kvečjemu nasprotno. Predvsem pa gre za to, da je življenje in delo drugačno in temu je potrebno prilagoditi celoten družbeni sistem.
Slovenska ustava v 49. členu določa, da si v naši državi vsakdo svobodno izbira, kje bo zaposlen. Popolnoma samoumevno bi bilo, da je vsak za svoje delo tudi pošteno plačan. Če ob tem lahko reče še, da opravlja delo, ki ga veseli, je to največ, kar si na področju dela lahko želimo. Da bi to dosegli kot splošno veljavno normo v naši družbi, moramo doseči svobodo tudi na drugih področjih. Vse je povezano, sistem deluje dobro le, če dobro delujejo vsi njegovi deli. Ohranimo tisto, kar deluje dobro, priznajmo, kaj nam ne gre najbolje in to spremenimo.
Precej daleč smo zašli s poti, ki naj bi nas vodila med najbolj razvite države v Evropski uniji. Brez ukrepov, ki bodo na novo postavili nekatera razmerja v družbi se na to pot ne bomo vrnili. Vsi, ki pošteno služijo svoj kruh se bodo najbrž strinjali, da nekdo, ki ne dela, ne more dobiti toliko, kot tisti, ki dela. Najbrž se bodo strinjali tudi s tem, da bi moral biti vsak za svoje delo pošteno plačan in da je navidezno ustvarjanje višje plače s potnimi stroški in stroški za malice zelo slaba praksa. Razočaranje, ki sledi potem, ko ljudje ugotovijo, da jim ta del “plače” ne gre v pokojninsko osnovo, je veliko. Najbrž se boste strinjali tudi s tem, da izobrazba ne more biti edino merilo pri določitvi plače in da si gospe, ki sicer nimajo “papirja”, ampak podnevi in ponoči pomagajo preoblačiti nepokretne stanovalce doma za starejše, zaslužijo več. Zakaj lahko strokovnjaki, ki jih vabijo v tujino, tam dobijo nekajkrat višjo plačo, kot bi jo dobili doma. Tudi to ni prav, da direktor podjetja, ki je v lasti države dobi trikratno plačo predsednika vlade, pa še nagrade ob koncu leta in sejnine za članstvo v nadzornih svetih. Je morda voditi državno podjetje težje in bolj odgovorno kot voditi celo državo? Ne, tu nekaj ni v redu.
Zato potem, ko bomo skupaj premagali to korona krizo, potrebujemo resne spremembe. Takšne, ki bodo stvari postavile na svoje mesto in popravile vse anomalije, ki so se nabrale v preteklih letih. Teh sprememb se ni treba bati nikomur, ki je ob zgornjem odstavku pokimal z glavo. Za vse pa nikoli ni prav. Jasno je, da nekateri ne bodo zadovoljni, saj se je privilegijem težko odpovedati. Toliko bolj pa bodo zadovoljni tisti, ki jim je do tega, da živijo v demokratični, svobodni in uspešni državi, kjer se ceni pošteno delo in pravično urejena družba. Veseli me, da državo vodi vlada, ki se zaveda, da so spremembe potrebne in ki je te spremembe tudi sposobna narediti.
Ker je vse drugače, naj bo tudi letošnji 1. maj malo drugačen. Naj bo namenjen razmisleku o tem, kaj bi bilo potrebno v Sloveniji spremeniti, da bi bilo delo bolj cenjeno in pravično plačano. Nekatere stvari so tako enostavne, samo vidimo jih ne. Želim vam prijetno razmišljanje in ostanite zdravi.
Romana Tomc
