Z mladimi je križ, je večkrat zatrjevala moja nona. Dolgo je nisem razumela, kaj je s tem želela povedati. Še danes mi ta njen stavek odzvanja v mislih.
Razumem ga in se po svoje z njim tudi strinjam. Nekoč so nam starejši želeli povedati, da smo si stari in mladi različni. Starejši so težje sprejemali dognanja nove tehnologije in vse ostale pridobitve, ki jih s seboj prinaša razvoj, mladina pa je v trenutku pograbila vsako novost in jo vzela za svojo. Kljub temu pa smo znali s starejšimi dobro shajati in živeti v skupnosti, kjer smo v enem gospodinjstvu živele tudi po tri, celo štiri generacije.
Danes je stanje drugačno. Hitri tempo življenja nas sili, da se veliko manj družimo, da si iščemo stanovanja, ki bodo čim bliže delovnemu mestu in se želimo čim bolj prilagoditi okolju, v katerem bivamo. Žal pogostoma naši otroci nimajo te sreče. Prva težava je že zaposlitev, saj jo je težko dobiti. Prijavljajo se na razpise, ki so vnaprej dogovorjeni in predvideni za točno določenega posameznika. Prav služba pa je najpomembnejši način zagotavljanja človekove socialne varnosti. Brezposelnost je gotovo poglavitni vzrok za revščino in socialno odrinjenost. Zato me ne čudi, da se današnja mladina odpravlja na delo v tujino ali kakor bi včasih rekli s trebuhom za kruhom. V naši družbi in državi ne posvečamo dovolj skrbi odpiranju novih delovnih mest, kjer bi se lahko mladi po zaključku izobraževanja zaposlili.
Večina starejših zaposlenih ima v naši družbi pogodbe za nedoločen čas, torej redno delovno razmerje. Današnji prevladujoči sistem pa deluje predvsem na prekarnih, začasnih zaposlitvah. Naj vam predstavim primer mojega znanca. Že v srednji šoli si je pomagal z zaposlitvijo preko mladinskega servisa in ob petkih in sobotah delal v večjem podjetju. Bil je delaven, sodelavci in nadrejeni so ga hvalili in mu po tihem tudi obljubljali službo. Z delom preko mladinskega servisa si je pomagal tudi v času študija na visoki šoli. Ko je diplomiral in ni več imel statusa študenta pa so mu povedali, da ga ne morejo zaposliti. Naj si uredi status samostojnega podjetnika, le tako bo lahko še nadalje delal pri njih. Status samostojnega podjetnika pa pomeni, da nimaš plačane malice, plačanega prevoza na delo, nimaš plačanega letnega dopusta in bolniških odsotnosti. Delodajalcu si na razpolago izključno takrat, ko te pozove na delo. Menim, da je takšnega načina izkoriščanja zaposlenih pri nas veliko, v tem pa prepoznam kršitve delovne zakonodaje.
Drugo pomembno področje, ki ga ima mlad človek, je ureditev stanovanjske problematike. Vsaka mlada družina si želi živeti na svojem domu, naj bo lastniški ali v najemu. Kljub gospodarski rasti pa v Novi Gorici ne gradimo novih stanovanj. Ob Prvomajski ulici lahko le od daleč opazujemo štrleče žice, ki se dvigajo iz betonskih stebrov in so namenjene gradnji novih stolpičev. Najemnine stanovanj pa dosegajo vrtoglave višine. Kako naj si torej mlada družina uredi dom? Posebej težko je, če ni rednega delovnega razmerja, ki mladim zagotavlja vsaj možnost najetja kredita. Verjamem, da bo država v prihodnosti našla določene solidarnostne vzvode, s katerimi bo pomagala mladim družinam urediti to problematiko. V Slovenski demokratski stranki smo to problematiko izrecno podčrtali v programu, ki ga bomo izvedli v prihodnjem mandatu.
Magda Kruh
