»Težko je govoriti o sebi, saj nas drugi lahko vidijo popolnoma drugače. Bom poskusila. Sem mama treh odraslih otrok, tudi babica že! Življenjske izkušnje in preizkušnje so me pripeljale do tega, da znam poslušati in predvsem slišati. Empatija mi ni tuja, ampak ravno prav je mora biti… Človeku je treba nakazati rešitev in mu na tej poti stati ob strani. Sem pa tudi tipična ovnica – trmasta in vztrajna. Ko imam cilj, grem bojevito proti njemu! Znam biti duhovita, vedno dobre volje, pa tudi goreča zagovornica resnice in pravice,« se je za začetek klepeta v svoji ordinaciji alternativne medicine (AM) v Novi Gorici predstavila Magda Kruh.
Po poklicu ste med. sestra. Najprej ste bili zaposleni v bolnišnici v Stari gori, zatem pa ste se odločili, da se preusmerite v AM. Zakaj takšna odločitev?
»Ja, moj prvi poklic je res medicinska sestra. Sem pa leta 2008 diplomirala iz reflexoterapije in metamorfne tehnike. Moja usmeritev v AM ni nastala čez noč. To je proces, pot, ki mi je bila verjetno položena že v zibelko. Ampak vse se zgodi z razlogom. Po srednji šoli sem želela študij iz medicine nadaljevati, vendar mi zaradi družinskih razmer to ni bilo omogočeno. To travmo sem kasneje “zdravila” tako, da sem se vpisala na različna izobraževanja; bioterapija po Domančiču, hipnoza, terapevtske masaže, ThetaHealing tehnika, EFT, reflexologija… To sem delala z mislijo, da bi pomagala drugim, ves ta čas sem pa zdravila predvsem sebe. Seveda je bilo učinkovito, saj sedaj drugače vidim svet okrog sebe, drugače razumem ljudi. Še vedno se učim. Ampak, ko sem ugotovila, da človek ni le skupek organov, da je čustveno, energetsko bitje, ni bilo več poti nazaj. Ko odpreš ena vrata, zagledaš pred sabo še deset drugih… Zgodba brez konca.«
Zakaj ste se odločili za samostojno pot?
»V to me je gnala predvsem želja po svobodnih odločitvah. Ta želja je v meni tlela že dolgo. Verjetno sem čakala na “pravega” sodelavca, s katerim bi zakorakala v samostojnost. Ta človek je prišel, sedaj pa že šesto leto skupaj uspešno krmariva. Ni pa vedno lahko, predvsem zaradi zakonskih in birokratskih omejitev v naši državi.«
Kaj sploh je alternativna medicina?
»Alternativna medicina je holističnega značaja in zdravi vse štiri aspekte našega telesa: telo, um, čustva in dušo. Obravnava človeka kot celoto in individualno, brez šablon. Če stranka sodeluje pri zdravljenju na vseh štirih nivojih, je rezultat lahko izredno uspešen. Že grški filozof Sokrat je dejal: “Ne moreš pozdraviti očesa, če ne pozdraviš najprej glave; ne moreš pozdraviti glave, če ne pozdraviš telesa; ne moreš pozdraviti telesa, če ne pozdraviš duše.” V tem izreku je po mojem mnenju zajeta celotna filozofija AM.«
Nekateri alternativni medicini zaupajo, drugi se zanjo ne zmenijo…
»Nezaupanje ljudi v alternativo je posledica preštevilnih “zdravilcev”, ki obljubljajo čudežne ozdravitve. Sama sem prepričana, da mora alternativno zdravljenje sloneti na medicinski izobrazbi, pravzaprav bi uradna medicina in alternativa morali hoditi z roko v roki. Alternativa nima stranskih učinkov, ni škodljiva, kar za uradno medicino vedno ne moremo trditi. Meni so se na stežaj odprla vrata v ta svet leta 2008, ko sem diplomirala pri priznani reflexoterapevtki Oli Lukner. To je res poseben človek, ki me je dobesedno popeljala v ta čudoviti svet, ki se ga večina kar malce boji. Res je, da je to svet, v katerem moraš delati najprej na sebi, kar zna biti težko in boleče. A šele ko sam prehodiš to pot, lahko pomagaš drugim in si pri tem zagotovo uspešen.«
Kdaj bo AM priznana s strani uradne medicine? Imate kakšne predloge?
Oh, to pa je dolga zgodba. Glejte, najprej moramo poiskati skupne točke, ki jih imata obe medicini. Mimogrede, zame je medicina ena. Nekako ne morem razumeti, da je pri nas nekaj prepovedano, kar je nekaj metrov stran, v Italiji, del uradne medicine. Ali ni človek enak človeku? Kaj je bilo prej, akupunktura ali penicilin, torej kaj je alternativa čemu? Če se prav spomnim, so bili nekje leta 2007 že poskusi, ko se je na ministrstvu za zdravje ustanovila skupina, ki naj bi pod drobnogled postavila alternativo in naredila red na tem področju. Iz tega ni bilo nič. Tudi še ne dolgo nazaj so spet na ministrstvu zatrjevali, da bomo vsi, ki imamo medicinsko predznanje, prejeli licence za zdravilsko dejavnost. Iz tega spet ni bilo nič. Imam občutek, da nekaterim ustreza kaos na tem področju. Še vedno pa sem prepričana, da ne more vsak, ki ima pet minut časa, zdraviti ljudi. To sodi v roke kompetentne, odgovorne in strokovno podkovane osebe. Definicija zdravja Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 1948 pravi: “Zdravje ni le odsotnost bolezni ali okvare, temveč tudi duševno, telesno, čustveno in socialno blagostanje!” Se vam zdi, da takšno zdravje uživamo tudi pri nas v Sloveniji?«
Vas v življenju spremlja kakšno vodilo?
»Moje vodilo je: “Kar delaš, delaj s srcem!” To ne velja le v odnosu do drugih ljudi, ampak je to vodilo tudi pri vzgoji mojih otrok, ki so mi v življenju hkrati tudi največji učitelji. Otroci so del mojega življenja, vendar si jih ne lastim. Zavedam se, da so mi bili otroci poslani samo na posodo, da sem ob njih naredila “intenziven tečaj” iz ljubezni. Kako nekoga ljubiš bolj kot samega sebe, kako se izboljšaš, da si jim za dober zgled, naučiš se razumeti in imeti pogum. Ja, to je to. Biti mati ali oče je najvišja stopnja poguma, saj te pripelje do trenutka, ko se moraš soočiti z “izgubo” tistega, kar ti pomeni največ. Ko otroci odrastejo, pripadajo življenju, usodi, njihovim družinam. Zame to ni ravno žalosten trenutek, ampak potrditev, da sem vzgojila samostojne in odgovorne ljudi. Seveda je spoštovanje med nami vzajemno.«
Verjamem, da prostega časa nimate ravno veliko na pretek. Pa vseeno, kako ga izkoriščate?
»Res, nimam ga ravno veliko. Moj hobi je peka raznih slaščic, ki mi je v zadovoljstvo in sprostitev. Pečem le za prijatelje in družino, pojedo jih z veseljem. Pritožujejo se le nad kalorijami (smeh). V sprostitev in veselje mi je tudi druženje s prijatelji, tistimi pravimi, seveda. Doma imam tudi hišne ljubljenčke; dva kužka, s katerima neizmerno uživam na sprehodih ter dve muci. Če smem, bi ob tej priložnosti rada povedala, da je tudi pri nas veliko zapuščenih živalic, zato sem mnenja, da je bolje rešiti eno iz zavetišča ali s ceste, kot pa jo kupiti. “Posvojena” žival čuti in ve, da je bila rešena in hvaležnost vsakodnevno izkazuje.«
ML
