Njena pisarna se nahaja v drugem nadstropju Mestne občine Nova Gorica. Zaposlena je na Agenciji za javnopravne evidence in storitve, na delovnem mestu višje svetovalke za področje registrov. Solkanka, ki živi v Novi Gorici, je osnovno in srednjo upravno šolo obiskovala v Novi Gorici, nato pa nadaljevala študij na Fakulteti za upravo v Ljubljani.
Sprejme me v pisarni, v kateri je takoj opaziti, da jo vodi ženska roka. Kljub temu, da sem vstopil v uraden prostor, sem začutil v njem toplino in srčnost, kakršna je tudi ona sama. Prijazen nasmeh, stisk roke, ob zaključku delovnega dne pa še povabilo na kavo za prijetnejši klepet. Kdo ga ne bi sprejel?
Elena, kako vam uspeva ob koncu delovnega dne še vedno biti nasmejana in izžarevati toliko energije?
Sem ženska, ki le redkokdaj počiva. Delo krepi človeka in ga ohranja v neprestanem ritmu. Le ta me poganja v smeri jasnih ciljev na moji poti, kjer ni prostora za slabo voljo. Torej energijo črpam iz dela in uspehov, v prvi vrsti pa je za nasmeh na mojih ustih zaslužna družina. Iz dneva v dan mi lepša trenutke, tako z objemi kot z besedami. To je res nekaj neprecenljivega in največji dar, ki ga lahko dobiš v življenju.
Kot lahko sklepam, ima družina v vašem življenju velik pomen. Kako usklajujete družinske obveznosti z delom, ki ga opravljate?
Res je. Družina je na prvem mestu. Že od rojstva najine hčerke naprej sva se z možem odločila, da bomo vse kar bomo počeli storili skupaj in sva se tega držala tudi kasneje, ko se nama je rodil še sin. To je včasih zelo težko, saj zahteva več časa in napora, s tem pa se plete in krepi naša družinska vez. Vsak člen v njej je pomemben in zato lahko poleg rednega dela in družinskih obveznosti sodelujem tudi v lokalni skupnosti ter v prostovoljnih organizacijah. Pomen trdnosti družine sta mi dala že moja starša, za kar sem jima zelo hvaležna.
Naštela ste kar nekaj dejavnosti, pa pojdimo po vrsti. Diplomirala, specializirala in magistrirala ste na Fakulteti za upravo v Ljubljani. Tako diploma kot magistrsko delo sta se nanašala na področje informatike. So vas morda zahteve na delovnem področju pripeljale do te odločitve?
Lahko bi temu tudi tako rekli. Pri diplomskem delu me je nagovorila takratna sprememba zakonodaje in prehod plačilnega prometa iz nekdanje Agencije za plačilni promet, naslednice Službe družbenega knjigovodstva, saj sem sama bila pri vsem tem zraven. Za tisti čas je bila to zelo revolucionarna poteza, ki je med gospodarstveniki pustila močan pečat. V tistem obdobju sem se naključno znašla na področju informatike in to je bilo ključno, da sem že diplomsko delo pisala s tega področja.
Kako, da ste se kasneje tudi pri magistrskem delu usmerili na področje informatike, čeprav nam že sam naslov ”Prenova informacijskih sistemov za spremljanje neposestnih zastavnih pravic” nakaže usmeritev tudi na pravno področje, s katerim se sedaj pretežno ukvarjate?
To je bilo obdobje, ko sem v službi pokrivala dve področji hkrati in sicer delno vzdrževanje informacijskega sistema, delno pa področje registrov. Kot vedno mi je velik izziv iskanje novega in takrat se je v AJPES ravno dobro vzpostavil Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Zato sem prišla na idejo da bi poskusila združiti vpis neposestnih zastavnih pravic na premičninah in nepremičninah. In tako je najprej nastalo moje specialistično delo, kjer sem dala poudarek ekonomskem vidiku, nato sem nadaljevala raziskovanje v magistrskem delu v smeri prenove informacijskega sistema. Vesela sem, ko mi uspe odkriti nekaj novega.
Vaš raziskovalni duh se kaže tudi v strokovnih člankih, s katerimi sodelujete na strokovno-znanstvenih konferencah ter povsod kjer vidite možnosti izboljšav v javnem sektorju. Ali vam je kateri ostal še posebej v spominu?
Veliko se ukvarjam s tem, kako bi lahko posamezne postopke v javnem sektorju poenostavili in izboljšali. Na žalost se v tej sferi dogaja vse zelo počasi preden premakneš ”voz” v drugo smer. Razvojna naravnanost javnega sektorja še vedno zelo odstopa od gospodarstva. Čeprav moram reči, da AJPES glede razvoja izstopa, saj ima v tem kratkem obdobju delovanja kar nekaj uspešno izpeljanih projektov. Pri nekaterih sem tudi sama sodelovala. Od strokovnih člankov in sodelovanja na konferencah pa bi mogoče izpostavila kar zadnjega iz lanske jeseni, ko sva s soavtorico predstavili članek, v katerem sva opisali obstoječ način zaposlovanja na najvišjih položajnih delovnih mestih v državni upravi in njegovo smiselno prenovo ter poželi velik aplavz občinstva in kasneje tudi pohval. S tem sva dobili dokaz, da delava dobro in stopava po pravi poti, kljub temu, da marsikdaj izrečeva besede, ki jih nekateri ne želijo slišati. Kar počnem v življenju, redkokdaj počnem sama, saj sem oseba, ki ljubi ljudi in socialno povezovanje. Zagovarjam pa tudi princip, več glav več ve.
Imate opravka s kopico predpisov. Kako se znajdete v naši zakonodaji? Kako usklajujete vse te predpise, pogosto je potrebno spremljati še evropsko zakonodajo?
Moram reči, da mi ni težko saj to neprestano počnem in sledim spremembam zakonodaje. Je pa res, da bi lahko marsikaj poenostavili ali celo črtali. Tako bi bilo lažje za državljane kot tudi za uradnike, ki morajo postopke izvajati. Ravno zato vztrajam s sodelovanjem v različnih strokovnih in medresorskih skupinah ker vem, da le na tak način lahko pripomorem k razvoju nekaterih storitev, katerih spremembe prinesejo boljši jutri za vse nas.
Ali to pomeni, da ste z istim razlogom tudi dejavna v županovi komisiji za oceno otroških in mladinskih programov v Mestni občini Nova Gorica?
Delno drži. Želela sem sodelovati v tej komisiji predvsem zato, ker mi delo mladih zelo veliko pomeni. Rada gledam, kako se vsak po svoje trudi in išče nove ideje, kako bi speljal različne akcije. Pri tem so mladi inovativni in polni energije. Za to porabijo ogromno svojega časa in marsikdaj tudi denarja. Mestna občina jim lahko vsaj na tak način olajša delo in s tem potrdi, da jih pri tem podpira. Mladi imajo v mojem življenju poseben prostor, saj se neprestano srečujem z njimi, bodisi aktivno preko odraslih skavtov ali pa samo kot spremljevalka in mama dveh odraščajočih otrok.
Poznamo vas tudi kot članico sveta različnih zavodov s področja kulture. Pred časom ste zaključili mandat v svetu zavoda SNG Nova Gorica, trenutno pa ste v Svetu območne izpostave javnega sklada kulturnih dejavnosti v Novi Gorici in Kulturnem domu Nova Gorica, pa tudi v svetu zavoda Glasbene šole Nova Gorica. Kako delujejo sveti zavodov na kulturnem področju? Kako ste zašla na to področje in kaj vam pomeni kultura?
Kultura je v naši družini od vedno prisotna. V preteklosti bil je vanjo vpet moj mož, saj je kot fotograf spremljal dogajanje na tem področju. Sama sem bila bolj v vlogi obiskovalke. Dobila sem povabilo v svet zavoda SNG Nova Gorica in tako se je moja pot na tem področju začela. Z veseljem sem pristopila in mi ni žal, da sem podrobno spoznala zakonodajo tudi s kulturnega področja. Res je specifična in tako je tudi delovanje javnih zavodov, ki se s tem ukvarjajo in posledično tudi delovanje svetov zavodov. Sprejete odločitve svetov zavodov imajo premajhno težo. Marsikaj bi bilo za postoriti tudi na tem področju. Drugače mi kultura veliko pomeni, saj sem v mlajšem obdobju aktivno sodelovala v pevskem zboru. Tudi moja otroka obiskujeta šolski pevski zbor, hčerka tudi glasbeno šolo. Pri obiskih raznih kulturnih dogodkov pa postanem marsikdaj žalostna, ker je večina udeležencev starejših. Ob tem se sprašujem, kje so mladi. Kot vemo, je kultura temelj vsakega naroda in jo moramo prenašati iz roda v rod. Tako starši, kot vsi tisti, ki imamo možnost, da otrokom kulturo približamo že v mladosti, moramo k temu pristopiti z vsemi močmi.
Videti je, da ste zelo dejavni. Kako ob vsem tem uspevate biti tudi mama in žena?
Moram priznati, da včasih tudi ne zmorem ravno vsega in speljem kakšno stvar na drug način, kot bi jo sicer. Ampak v večini primerov kar nekako gre. Veliko podporo imam pri možu, saj mi priskoči na pomoč kadarkoli ga prosim, vsekakor se tudi že predhodno veliko usklajujeva, kar pomeni, da v naši družini sprotno komuniciramo in so planski termini usklajeni. So obdobja, ko je potrebno stisniti zobe in so bolj sproščena obdobja. To pa je čar življenja, da ni vedno enako. Bolj kot je dinamično bolj je mavrično in zanimivo. Sama bi v monotonosti težko živela.
Večkrat vas lahko v Novi Gorici srečamo na kolesu. Vam je šport všeč?
Šport mi veliko pomeni in vsak izmed nas bi moral dati gibanje na prvo mesto. S športom sem se ukvarjala že od osnovnošolskih dni dalje. Največ sem se ukvarjala s tekom po našem čudovitem Panovcu in s step aerobiko ter pilatesom. V zadnjih nekaj letih pa nikakor ne uspem tako aktivno umestiti športa v moj urnik, saj dajem prednost družinskim športnim aktivnostim in vse prilagodim temu. Tako se več ukvarjam s krajšimi družinskimi izleti, kjer so vmes tudi pohodi, v poletnih mesecih s plavanjem in vodnimi norčijami z otrokoma ter v zimskih mesecih s smučanjem. Sem pa vesela, da sta se oba otroka navdušila za šport in sta aktivno vključena v športni klub ter treninge z veseljem obiskujeta, saj sta spoznala, da jima to prinaša tako fizično rast, kot nova prijateljstva.
Kaj pa prosti čas? Zaupajte nam svoje konjičke in kakšne načrte imate v prihodnosti?
Prosti čas si vedno vzamem. Največkrat ga preživim z družino. Zelo rada obiščem tudi moje starše na Krasu, kamor pride tudi moj brat z družino. Tako skupaj opravimo kakšno opravilo, ali pa samo poklepetamo. Veliko mi v življenju pomeni tudi družina mojega moža in prijatelji. Brez slednjih bi bilo moje življenje prazno. Pravi prijatelji so vedno ob pravem trenutku na pravem mestu in sama sem ponosna, da jih imam. Prijateljstva tkem tudi v skavtskih vrstah, saj sem podnačelnica Združenja bratovščin odraslih katoliških skavtov in skavtinj v Sloveniji. Tudi v teh vrstah doživljam nepozabne trenutke. Zadnje tako doživetje je bil lanski decembrski odhod na Dunaj pred cerkev svetega Frančiška Asiškega, kjer je potekal svetovni sprejem Luči miru iz Betlehema, na katerem je sodelovalo veliko držav iz celega sveta. Na samem dogodku smo Slovenijo zastopale tri predstavnice in sicer zamejska skavtinja, skavtinja iz vrst odraslih skavtov ter skavtinja iz Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Čudovito je bilo ponesti slovensko besedo v poslanici z naslovom ”Pustiva se VNETI” po nabito polni cerkvi in s ponosom predstavljati državo Slovenijo med predstavniki ostalih držav. Iz vsega tega je moč razbrati, da imam tudi za prihodnost veliko načrtov. Nekateri so večji, drugi manjši, ampak naj ostanejo zaenkrat še skrivnost.
Imate za konec klepeta še kakšno sporočilo za naše bralce?
Ja, kar veliko bi jih imela. Da ne bom predolga, si bom sposodila znano misel Roberta Baden-Powella, ustanovitelja skavtskega gibanja: ”Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli.” V kolikor se bomo tega vsaj malo držali, nam bo vsem skupaj lepše in tudi naši potomci nam bodo hvaležni. Pri tem pa nikar ne pozabimo, da imamo svoje življenje sami v rokah, tako pri sprejemanju odločitev, kot pri izvrševanju dejanj. Samo modri moramo pri tem biti in ne pozabiti na naše korenine.
ML
