Ponosni na svojo državo opravljamo svoje državljanske dolžnosti, izobesimo ob prazniku zastave ter nazdravimo domovini z željo, naj Bog živi vse Slovenke in Slovence. Pokažimo pripravljenost za skupno graditev te naše države, za poštene in odkrite medčloveške in sosedske odnose ter za mir in spravo med nami!
Prejšnji teden je bil poln dogodkov povezanih z dnevom državnosti. Na nekaterih sem bil prisoten tudi sam, zraven pa sem premišljeval. Kam smo zabredli s to državo?
Lahko rečem, da me obveznosti silijo, da grem, kar se organizacije tiče, kdaj čez sebe. Če sem bil do konca prepričan, da do maše za domovino, ki je bila v Vipavi, ne bom mogel priti, sem se tekom dneva premislil. Zaprosil za prevoz ter družbo in smo šli. Ni mi bilo žal, kajti take pridige in maše ne slišiš in doživiš vsak dan. Nagovor župnika, kaj domovina je, kaj naj bi nam država bila, kje so naše blokade v glavah, da tega ne znamo ceniti in živeti, drža kristjanov, ter vloga Cerkve v preteklosti in sedanjosti, so bila vprašanja, ki te ne pustijo ravnodušnega. Nisem mogel drugače, kot da po maši stopim do župnika, ga pohvalim in ogovorim, če lahko pride tudi kam drugam. Nasmeh, mi je povedal vse. Druženje po maši ob kozarčku rujnega je bilo tako lepo in preprosto, da sem uvidel, da za praznovanje domovine ne potrebuješ formule, kako takšno prireditev izpeljati, temveč predvsem ljudi, ki so in bodo ponosni državljani te domovine. In če kaj, potem ponosa, veselja in optimizma za naprej ni manjkalo. Kako te lahko res navdihne ena pridiga, maša …
Bolj kot ne sem premišljeval o nečem drugem. Kje smo danes? Je Slovenija na pravi poti, ali je na poti dekadence, popolne razgradnje postulatov države, kar jih je še ostalo. Bil sem še na drugih prireditvah, ki so bile na svoj način lepe. Tudi nagovori na teh so bili dobri. Pa vendar sem se spraševal, zakaj so na določenih prireditvah samo eni in isti ljudje? So se tudi proslave razdelile na »naše« in »vaše«? Se res pri nas v Sloveniji ni več možno zediniti niti v eni samcati stvari?
Premišljeval sem o drži kristjana, o kateri sem bil nagovorjen. Naša vloga v družbi. Danes se zdi, da smo ne glede na večino, ki jo predstavljamo, postali manjšina. Danes smo se postavili v tako podrejen položaj, ker se bojimo zase, za svoje družine, za bližnje, za vse, da smo pripravljeni poklekniti, samo zato, da bi nas pustili na miru. Pripravljeni smo teptati ponos, da smo del občestva, ki je najbolj pripomogel h ključnim odločitvam v Sloveniji. Pripravljeni smo se celo skregati med seboj, ker imamo različen pogled na to, kaj družina je. Pripravljeni smo poklekniti, ker se mnogim več ne da ukvarjati s krščansko vzgojo, ki je skozi leta postala krožek, kot kak predmet v šoli. Naj bom kot kristjan tiho, ko se v šole skozi stranska vrata spravlja LGBT ideologijo, sam pa bom napaden, če se z njo ne strinjam? Ne bom pozabil polemike leta nazaj, ko se je samo predlagalo, da bi bil verouk v šolah … Enako bi moral biti danes »cel halo«, ko se skuša vplivati na otroka v najbolj občutljivih otroških letih, o njegovi identiteti … To pa je sprejemljivo, ali kako? Tukaj me moti pasivnost kristjanov in sam skušam nagovarjati drugače. Zavedam se, da bom lahko na koncu ostal sam, a nekatere stvari so šle predaleč.
Spraševal sem se o sami drži Cerkve skozi čas naše osamosvojitve. Če je bila na začetku zaželena, se sedaj njeno vlogo skuša zmanjšati na minimum. Skozi leta, tudi Cerkev na Slovenskem žal ni znala odgovoriti na potrebe lastnih ljudi. Duhovnike je treba vzgojiti za ljudi. Škofije bi morali prevzeti laiki, le ključne zadeve bi morale ostati v rokah posvečenih. Da je med njimi in z njimi. Njihovo upadanje se za marsikoga danes zdi odrešujoče, a še kako si bomo želeli časov, ko bi bili z nami. Tako so generacije, katere sam pripadam, izgubljene. Res mi je v čast, da sem vero obdržal zaradi zgleda in načina matere, ki ga skušava z ženo peljati naprej v najini družini. Res sem hvaležen, da oba prihajava iz družin, katere vera je bila temelj vsega. Kaj pa tisti, ki tega niso imeli? Niti ne vem, ali je to greh, če jim manjka stanovitnosti … Izgubili smo se, ker nimamo jasnih ljudi v strukturi. Škofje bi morali biti avtoritete. Jasna beseda, ne glede na javno mnenje, ki bo Cerkev vedno postavljalo v negativen prizvok. Jasna beseda o tem, kaj za kristjana pomenijo zakramenti in zakaj se jih mora držati. Nimam rad kristjanov, ki se izmikajo udejstvovanju svetih maš z izgovorom, da nosijo Boga v sebi in da ne rabijo to kazati v cerkvi. Kar zaropota v meni. Najprej udejstvovanje v lastni župniji, šele potem pa razmišljanje, kje vse je Bog. In kaj vse On ocenjuje. Kot da bi bili z njim vsak dan na kavi. Raje imam eno malo skupnost, pa da ta živi po načelih, kot pa tisto, ki skače iz lista na list. Ogromno stvari je, na katerih bi morali že graditi, toda če se v primorski škofiji še danes čaka na imenovanje novega škofa, kaj boš potem? Uničile so nas razne afere, na katere več ali manj nimamo vpliva. Uničile ime marsikaterega dobrega duhovnika, ki je bil omadeževan zaradi imena drugega, ki dela neumnosti. Treba je biti kritičen in sprejeti to kritično občestvo, drugače bodo cerkve samevale. A kritičnost ne pomeni, da bi mi učili duhovnike. Vsi moramo črpati in delati drug z drugim.
Namensko se nisem dotaknil vladajoče politike, ker je itak tako zavožena, da bolj ne more biti. Razočaran sem, ker se še zmeraj lahko volivca prepriča, da določeni ne smejo biti več izvoljeni. Da bo diktatura. In programi po televiziji, kjer se živi za šov, so nas mentalno oslabili, mi pa smo postali zadovoljni z vse,m kar pride, pa četudi je dokazano zmeraj slabše. In da bo ilustracija stanja v Sloveniji še večja, je najava, da se ob nebo vpijajočih problemih v zdravstvu na naše male ekrane vrača Gorski zdravnik, sarkazem prve vrste.
Želim si, da bi bila naša, krščanska drža tista, ki bi nagovarjala ljudi. Ljudje z vrednotami se zmeraj najdejo. Naša naloga je, da jih skušamo izvleči iz cone udobja, v kateri so sedaj. Več kot nas bo, močnejši bomo.
David Bašelj
