Včeraj, en dan po obletnici Golobove vlade, je potekal v Ljubljani največji kmečki protest. Golobova vlada, ki je bila izvoljena tudi s pomočjo podeželja, danes dobiva bumerang pijanosti od oblasti. Program, ki ga imajo vse leve stranke od leta »94« dalje, temelji zgolj na eni točki in ta je: »samo, da ni Janša«. Res si želim, da podeželje ostane podeželje ter da bi v Sloveniji znali prepoznati veličino tega, kar nam je podeželje skozi zgodovino dalo.
Da bo verjetno kmalu vse isto, kot je bilo, so kot nalašč prihajajoči prvomajski prazniki. Večina Slovencev bo to izkoristila za oddih. Od službe. Večina bo pozabila na ta kmečki punt, ko bo letovala na dopustih. Kmet pač ne more. Naj pusti za en teden vse skupaj in gre? Predavanje s kavča in udobnih pisarn v Ljubljani, ljudi, ki se na življenje in delo na kmetiji spoznajo kot jaz na balet, je milo rečeno M.I.M.O. Kaj sporočajo kmetje? NE živinski policiji!!! NE, ker so lahko divje živali bolj zaščitene kot oni sami in njihove kmetije. NE vsem tem nevladnikom, ki si prisvajajo pravico, da kmetom nalagajo, kdaj naj imajo košnjo in kdaj ne. NE, da bodo divje živali še naprej delale škodo. Travnikom, živinoreji in ovčereji. Treba je vsem tem norostim reči odločen NE.
Kdo bo naslednji teden vedel za tak protest? Udobja, ki smo si ga postkomunistične države prisvojile, nočemo izpustiti. Le zakaj bi? Po enem letu tega plesa, ki ga nikakor noče biti konec, se vedno znova sprašujem, kje so ti ljudje, ki nimajo službe? Če so na zavodu, bi jim lahko nekdo povedal, da je plesa konec? Vlada se rada pohvali, da je brezposelnost nizka, toda še enkrat, kje so ti ljudje? Zakaj je v gospodarstvu potrebna tuja delovna sila? Zakaj so danes mnoge gostilne zaprte, ker se ne dobi natakarja, kaj šele kuharja? Kje so agenti podjetij, ki so bili v preteklosti spoštovani ter pravi pospeševalci prodaje? Kje so ljudje na zavarovalnicah, ko jih kličeš, pa tudi 15 minut ni dovolj, ko rabiš njihovo pomoč in uslugo? Kje je na splošno delovna sila, da bi, recimo, lahko jutri s prve našel svežega orodjarja, keramičarja, kaj šele, da si želiš tesarja ali vodovodarja?
Ja, problemov je polno, ampak važno je, da bo kres na Rožniku in da bo socialist s kapitalistično plačo imel govor, raja pa bo ob tem ploskala in se naslajala. Obešene bodo stare jugoslovanske zastave kot največji pljunek slovenski državi. Kako lahko na praznik dela obesiš to zastavo? Katero kolesce se je snelo, da še zmeraj bolestno hlipaš za bivšim sistemom, ki je bil 50-letna fikcija? Ko sem postal bolj pozoren na te stvari, sem v srcu žalosten, ker si po eni strani res ne ZASLUŽIMO države. Take in podobne stvari premišljujem ob prihajajočem prvem maju. Sem pozoren tudi na krivice, ki se zgodijo s strani delodajalca.
A mi zmeraj znova pride na vpogled Avstrija, ki je fenomen razumevanja gospodarske politike. Se ti splača biti v Avstriji prevarant? Se ti splača v Avstriji ne plačevati prispevka zaposlenim? Se ti v Avstriji splača delati na črno? Se ti v Avstriji splača »mutenje bo balkansko«, da ima na koncu vsak malo, vidi se pa nikjer nič? Ne splača se, ker vsi predobro vedo, kaj pomeni to država. Da država živi od davkov. Več kot je pobranih, več se lahko vlaga. Sociala je priskrbljena, če jo ne izkoriščaš. 200 km od nas, pa je definicija razumevanja sistema jasna vsakemu, ki pride delat. Dokler bodo sodišča pri nas mlela tako, kot meljejo, še dolgo ne bo nič. Dokler bodo veliki zaščiteni, da so nad zakonom, ne bo nič. Dokler ne izbijemo dojemanja »saj vemo, da je ukradel, ampak je tudi naredil«, ni prihodnosti za druge. Tisti drugi pa smo lahko vsi mi. In prihajajoči prvi maj je zame že zdavnaj izgubil pravi pomen. Ker če danes na zavodu za zaposlovanje dobiš dobršen del plače, ki jo moraš ustvariti, zakaj bi šel delat? Take anomalije moramo odpraviti, pa bo tudi prvi maj praznik dela. Prej ne.
Na prelomu smo. Pri odločitvah, ki niso lahke. Danes se že pogovarjamo o 32-urnem delovnem urniku. Ne rečem, da to ni možno v javni upravi, kaj pa v gospodarstvu? Da bi za manj prejemal isto ali še več? Take prelomne stvari je treba sprejemati soglasno, a to verjetno ne bo možno, ker sta percepcija dela levega in desnega pola različni, da bolj ne bi mogli biti. Kot vsaka stvar bo lahko tudi tu prihajalo do zlorab in kmalu bomo lahko na 24- in celo na 16-urnem delavniku. Nekako bo potrebno stopiti skupaj in da se ne bi zgodilo, da bi ob teh pogovorih pozabili na gospodarstvenike. Zato prvi maj dojemam kot praznik, da sem lahko s svojimi, da si podarimo čas, ki je tekom leta izgubljen. Za prijatelje, ko se dobimo in kakšno rečemo. Za početje neumnosti, ki so v mejah normale. Za obisk. Skratka za stvari, ki lepšajo vsakdan.
Spletno uredništvo,
zapisal: David Bašelj
Vir: Twitter, protest kmetov, profil – Robert Rakuš
