Na svojem domu v Trstu je v 109. letu umrl pisatelj Boris Pahor, ki je vse življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam.
Pahor je veljal je za enega najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev, obenem je tudi eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev. Bil je prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
Pahor je bil rojen 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času Avstro-Ogrske. Njegov oče Franc se je v mesto preselil iz Kostanjevice na Krasu in je bil zaposlen kot uradnik avstrijske uprave. Leta 1919 ga je nova italijanska oblast odpustila in je delal kot ulični prodajalec. Mati Marija Ambrožič je bila iz Male Pristave pri Šentpetru (danes Pivka), rodila pa se je v Materiji.
Pahorjeva dela so prevedena v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal izkušnjo v taborišču Natzweiler-Struthof in s katero je zaslovel tudi po Evropi. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost.
Kot otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu. V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.
Pahor je bil deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Bil je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.
