Kolumna
Kolikokrat smo v preteklosti že slišali frazo, da morata šport in politika ostati ločena? Da v športu ni prostora za izražanje ideoloških manifestacij? Da mora šport »ostati čist«? Zagotovo tolikokrat, da so se ta načela že dodobra zasidrala v misli tako atletov, ki so tekmovali na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu, kot tudi držav iz katerih olimpijski udeleženci prihajajo oz. držav, ki so v preteklosti že organizirale olimpijske igre ali pa bodo to storile v prihodnje. Pa vendar se zdi, da smo z vsakimi igrami vse bolj oddaljeni od tega, da bi se nastopajoči športniki in posamezne države teh načel resnično držali.
Olimpijske igre in druga velika športna tekmovanja postajajo čedalje bolj absurdna; na eni strani športniki iz najbolj demokratičnih in svobodnih držav sveta takšne dogodke izkoriščajo za vsiljivo promocijo levičarskih ideologij, ki jih na ameriških in evropskih internetnih straneh ter televizijskih programih v zadnjih letih tako ali tako že širijo domala vsi prevladujoči mediji (na ulicah zahodnih mest pa agresivno propagirajo nasilni Black Lives Matter in Antifa skrajneži). Po drugi strani pa prav nikoli ne zasledimo takšnih gest s strani športnikov, ki prihajajo iz resnično represivnih in nedemokratičnih držav, kjer so zatiranje žensk, LGBT skupnosti in drugače mislečih, tudi dejansko pereč problem. Tako se na športnih parketih doslej še ni pojavil iranski športnik, ki bi pokleknil v spomin na žrtve masovnih pobojev, do katerih je v državi prišlo leta 1988 (tudi po zaslugi novega iranskega predsednika Raisija), niti turški športnik, ki bi dvignil stisnjeno pest v znak solidarnosti z turško LGBT skupnostjo, ki je v zadnjih letih de facto ostala brez vseh pravic, še manj pa kitajski športnik, ki bi s takšno ali drugačno protestno gesto opozoril na nečloveško represijo, ki jo komunistične oblasti izvajajo v Tibetu. Ni sicer jasno ali je tem ljudem tako zelo malo mar za stanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter vladavine prava v lastnih državah zaradi vseživljenjske indoktrinacije oz. pranja možganov, ki so ga deležni s strani oblasti, ali pa se za tem skriva strah pred represalijami v primeru izražanja družbeno – politično nezaželenih dejstev.
Poleg že omenjenega zahodnega nastopaštva s prekrižanimi rokami, klečanjem in stisnjenimi pestmi pa je na mednarodnih športnih dogodkih izjemno močno navzoče tudi politično motivirano izključevanje atletov, ki prihajajo iz določenih držav, vendar pa pri tem ne gre za poteze demokratičnih in svobodnih držav, ki bi rekle »ne« tekmovanju proti atletom iz avtokratskih dežel ampak se s takšnim početjem kitijo pretežno medijske pozornosti željne diktature. Tako smo bili že vsi velikokrat priča nizkotnim gestam arabskih športnikov do izraelskih nasprotnikov (na letošnjih olimpijskih igrah v Tokiu sta tako alžirski judoist Fethi Nourine in zatem še sudanski judoist Mohamed Abdalrasool odpovedala tekmovanje, v katerem bi se morala pomeriti z izraelskim nasprotnikom Toharjem Butbulom), nekoliko bolj subtilen, a nič manj zlovešč pa je tudi pritisk Ljudske republike Kitajske, da se tako rekoč na vseh mednarodnih tekmovanjih prepove nastopanje športnikom Republike Kitajske (Tajvana) oz. da le-ti tekmujejo pod improviziranim imenom »Kitajski Tajpej«. Zaradi enormne ekonomske in politične moči, si Ljudska republika Kitajska takšne manipulacije lahko brez težav privošči, organizatorji športnih prireditev pa ji često servilno ustrežejo.
Takšno sprevrženo ravnanje, ki bi moralo biti po vseh pravilih dobrega okusa rezervirano kvečjemu za točilni pult, se tako brez težav bohoti na očeh svetovne javnosti, organizatorji dogodkov pa očitno vedno znova pogrnejo na izpitu, ko je potrebno takšne in podobne situacije preprečiti ter ustrezno sankcionirati odgovorne. Iz vsega naštetega je razvidno, da pot odpiranja vrat politiki in ideologiji v šport ne vodi do večjega spoštovanja človekovih pravic in demokratično – etičnih standardov, temveč gre na eni strani zgolj za nepotrebno samo promoviranje skozi vsiljevanje progresivnih ideologij, na drugi strani pa za grobo zatiranje atletov, ki imajo zgolj to nesrečo, da prihajajo iz resnično odprtih, svobodnih in demokratičnih držav.
Matej Markič
