Le komu ni všeč kostanj, ki predstavlja okusno in zdravo jesensko popestritev jedilnika. Tradicionalna kitajska medicina ga priporoča kot hrano in zdravilo. Po naravi je topel, po okusu sladek, krepi želodec in ledvice.
Domovini kostanja sta Mala Azija in Sredozemlje. Pri nas ga je največ na Primorskem, v Beli krajini in v jugovzhodnem delu države. Eno samo drevo kostanja vsako leto obrodi od 100 do 200 kg zdravih plodov, še posebej plodno pa je vsako tretje leto.
Zaužitje 100 g pečenega kostanja vas bo oskrbelo s približno 250 kalorijami, če ga boste jedli kuhanega, pa s 170. Kostanj je užiten tudi surov, paziti pa morate, da boste pred uporabo skrbno očistili plod lupine in kožice.
Glavna sestavina kostanja je škrob, ki ga je v surovem plodu približno 44 odstotkov. Vsebuje tudi sladkor, okoli 4 odstotke beljakovin in 2 odstotka maščobe. Bogat je z vitamini skupine B (B1, B2 in B6) ter minerali (kalcij, kalij, magnezij in fosfor).
V višavskih predelih Sredozemlja, kjer je bilo težko pridelati žito, je bil kostanj glavna hrana v jesenskem in zimskem času. V časih, ko ljudje še niso poznali krompirja, je bil kostanj pomemben vir prehrane na področju Slovenije.
Zaradi visoke vsebnosti škroba je iz kostanja mogoče izdelati moko, ki jo uporabljamo samostojno ali pa jo zmešano z moko iz drugih žitaric. Kostanjeva moka je primerna za pripravo peciva in kruha. Kostanj najpogosteje uživamo v obliki pireja ter kot dodatek jedem in juham.
Divji kostanj (Aessculus hippocastaneum) slovi kot nezahtevno okrasno drevo, ki so ga v Evropo prinesli iz Indije in notranjosti Azije. V višino lahko doseže trideset metrov, srečamo pa ga predvsem v parkih in drevoredih. Dobro prenaša skrajne vremenske razmere, hitro raste in doseže starost več kot dvesto let. Plodovi niso užitni, vsebujejo pa zdravilne snovi, kot so glikozid eskulin, saponini, tanin, smola, maščobna olja, flavonoidi in kumarini. Kot surovino ga uporabljajo za izdelavo številnih galenskih in industrijskih farmacevtskih pripravkov za zdravljenje bolezni ožilja.
